[BE, DE, EN, ES, FR, HU, ID, IT, LT, PT, RO, RU, SL, SV]

KATEKIZEM
KATOLIŠKE
CERKVE

KOMPENDIJ

MOTU PROPRIO
 
za odobritev in objavo
Kompendija
Katekizma katoliške Cerkve

Častitljivim bratom kardinalom, patriarhom, nadškofom, škofom,
duhovnikom, diakonom in vsem članom božjega ljudstva         

Pred dvajsetimi leti se je zaèela izdelava Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je zaprosilo izredno zasedanje škofovske sinode ob dvajseti obletnici sklepa drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Neskonèno sem hvaležen Gospodu Bogu, da je podaril Cerkvi ta Katekizem, ki ga je leta 1992 uradno objavil moj spoštovani in ljubljeni predhodnik papež Janez Pavel II.

Velika koristnost in dragocenost tega daru je potrjena zlasti s tem, da ga je tako pozitivno in široko sprejel škofovski zbor, kateremu je bil v prvi vrsti namenjen kot varno in zanesljivo besedilo za pouèevanje katoliškega nauka in posebej za izdelavo krajevnih katekizmov. Prav tako je bil z ugodnim in velikim sprejemom pri vseh èlanih božjega ljudstva potrjen pomen Katekizma, ki so ga mogli spoznati in ceniti v veè kakor petdesetih jezikih, v katere je bil doslej preveden.       

Zdaj z velikim veseljem potrjujem in uradno objavljam Kompendij tega Katekizma.

Zelo so si ga zaželeli udeleženci mednarodnega katehetskega kongresa oktobra 2002, ki so na ta naèin izrazili, da je kompendij v Cerkvi zelo potreben. Moj pokojni predhodnik, ki je sprejel takšno željo, je februarja 2003 odloèil njegovo pripravo.

Med potekom del je bil osnutek Kompendija predložen v mnenje vsem kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc, ki so ga v izredni veèini naklonjeno sprejeli in ocenili.

Kompendij, ki ga zdaj predstavljam vesoljni Cerkvi, je zvest in zanesljiv povzetek Katekizma katoliške Cerkve. V strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve.

Tako sestavlja, kakor je želel moj predhodnik, nekakšen vademekum, ki omogoèa ljudem – tako verujoèim kot neverujoèim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere.

V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve. Kot povzetek bo hkrati pomagal in spodbudil, da bodo ljudje omenjeni katekizem še bolj spoznali in se vanj poglabljali.

Zato z zaupanjem izroèam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisoèletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri, ki mora zaznamovati vsako cerkveno obèestvo in vsakega kršèanskega vernika, katerekoli starosti ali narodnosti.

Zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obraèa na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporoèili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.

Naj vsakdo ob branju tega uglednega in verodostojnega besedila, kar Kompendij je, zlasti po priprošnji presvete Marije, Matere Kristusa in Cerkve, vedno bolj prepoznava in sprejema neizèrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodliènejšega Daru, ki ga je Bog podelil èloveštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6).

Benedictus PP  XVI
papež Benedikt XVI. 

UVOD

1. Dne 11. oktobra 1992 je papež Janez Pavel II. vernikom vsega sveta izroèil Katekizem katoliške Cerkve kot »oporno besedilo za katehezo, prenovljeno ob živih izvirih vere«1 . Trideset let po odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je bila s tem sreèno izpolnjena želja, ki jo je izrazilo izredno zasedanje škofovske sinode leta 1985, namreè da bi bil sestavljen katekizem celotnega katoliškega nauka tako glede vere kakor nravi.

Pet let pozneje je papež 15. avgusta 1997 z objavo uradne latinske izdaje editio typica Katekizma Catechismus Catholicae Ecclesiae potrdil temeljni cilj dela: »predložiti popolno, neokrnjeno predstavitev katoliškega nauka, ki vsem omogoèa, da spoznajo, kaj Cerkev v svojem vsakdanjem življenju izpoveduje, obhaja, živi in moli«2 .

2. Da bi Katekizem bolj ovrednotil in da bi ustregel prošnji, izreèeni na mednarodnem katehetskem kongresu 2002, je Janez Pavel II. leta 2003 ustanovil posebno komisijo pod predsedstvom prefekta Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja in ji zaupal nalogo, da izdela Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, v katerem naj bodo vsebine vere predložene bolj v povzetku. Po dveletnem delu je nastal osnutek kompendija, ki je bil poslan na vpogled kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc. Ta osnutek so v njegovi celoti v absolutni veèini odgovorov pozitivno ovrednotili. Zato ga je komisija zaèela predelovati in z upoštevanjem prejetih predlogov za izboljšavo pripravila konèno besedilo tega dela.

3. Kompendij odlikujejo tri temeljne znaèilnosti: tesna odvisnost od Katekizma katoliške Cerkve, dialoška zgradba in uporaba slik v katehezi.

Kompendij vsekakor ni delo samo zase in nikakor noèe nadomestiti Katekizma katoliške Cerkve. Kompendij marveè stalno kaže na Katekizem, natanèno navaja številke, ki se nanašajo na posamezne èlene, in ves èas sledi njegovi zgradbi, njegovemu podajanju in njegovim vsebinam. Kompendij hoèe vrhu tega obnoviti zanimanje in vnemo za Katekizem, ki s svojo modrostjo v podajanju in s svojo duhovno prepojenostjo vedno ostaja temeljno besedilo za cerkveno katehezo danes.

Kakor Katekizem je tudi Kompendij razèlenjen na štiri dele, ustrezno z osnovnimi zakonitostmi življenja v Kristusu.

Prvi del, ki nosi naslov »Izpovedovanje vere«, vsebuje posreèeno povezavo s postavo verovanja–lex credendi, se pravi vere, ki jo katoliška Cerkev izpoveduje. Prvi del sledi apostolski veroizpovedi in vedno znova sega nazaj na nicejskocarigrajsko veroizpoved, katere trajno oznanjevanje v kršèanskih skupnostih ohranja živo spominjanje osnovnih resnic vere.

Drugi del z naslovom »Obhajanje kršèanske skrivnosti« predstavlja bistvene prvine postave obhajanja-lex celebrandi.

Tretji del, ki nosi naslov »Življenje v Kristusu«, klièe v spomin postavo življenja-lex vivendi, se pravi zavzetost, s katero kršèeni v svojih dejanjih in v svojih nravnih odloèitvah izprièujejo zvestobo do vere, ki jo izpovedujejo in obhajajo. Verniki so namreè v Kristusu poklicani, da izvršujejo dela, ki ustrezajo njihovemu dostojanstvu Oèetovih otrok v ljubezni Svetega Duha.

Èetrti del z naslovom »Kršèanska molitev« podaja povzetek postave molitve-lex orandi, torej življenja molitve. Po zgledu Jezusa, ki je najpopolnejši vzor molivca, je tudi kristjan poklican k dialogu z Bogom v molitvi, katere odlièni izraz je oèenaš. To molitev nas je nauèil Jezus sam.

4. Druga znaèilnost Kompendija je njegova dialoška oblika. Povzema torej staro literarno obliko kateheze, ki obstaja iz vprašanj in odgovorov. Gre za predložitev idealnega dialoga med uèiteljem in uèencem. Zaporedna vprašanja kar potegnejo za seboj bralca in ga povabijo, da odkriva vedno nove vidike resnice svoje vere. Dialoška oblika pripomore tudi k temu, da znatno skrajša besedilo in ga strne na bistveno. To naj bi spodbujalo usvojitev vsebin in morebitno uèenje na pamet.

5. Tretja znaèilnost obstaja v uporabi nekaterih slik, s katerimi je ponazorjena razèlenitev Kompendija. Podobe izhajajo iz nadvse bogate dedišèine kršèanske ikonografije. Iz stoletnega izroèila cerkvenih zborov se uèimo, da je tudi slika oznanjevanje evangelija. Umetniki vsake dobe so najpomembnejše dogodke odrešenjske skrivnosti predložili vernikom, da jih premišljevaje ogledujejo in strme obèudujejo; ponazorili so jih v barvi in v popolnosti lepote. To je znamenje, da more sveta podoba v današnji vizualni kulturi povedati veliko veè kakor beseda, ker v svoji živosti nadvse uèinkovito izraža evangeljsko oznanilo in ga posreduje naprej.

6. Štirideset let po sklepu drugega vatikanskega cerkvenega zbora in v letu evharistije predstavlja Kompendij nadaljnji pripomoèek, da bi pri vernikih vseh starostnih obdobij in stanov potešili lakoto po resnici in ustregli potrebi tistih, ki sicer niso verni a jih žeja po resnici in pravici. Kompendij bo objavljen na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, stebrov celotne Cerkve in vzornih oznanjevalcev evangelija v antiènem svetu.

20. marca 2005, cvetna nedelja

kardinal JOSEPH RATZINGER
predsednik posebne komisije

PRVI DEL

IZPOVEDOVANJE VERE

PRVI ODDELEK

»VERUJEM«  -  »VERUJEMO«

1. Kakšen je božji načrt za človeka?

1-25

         Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegovega blaženega življenja.

PRVO POGLAVJE
ČLOVEK JE "ZMOŽEN" BOGA

"Velik si, Gospod, in hvale velike vreden /.../. K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi" (sveti Avguštin).

2. Zakaj je v človeku hrepenenje po Bogu?

27-30
44-45

         Bog sam, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, je zapisal v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo,  Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.

3. Kako je mogoče spoznati Boga s samo lučjo razuma?

31-36
46-47

         Izhajajoč iz stvarstva, to je iz sveta in človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga kot izvir in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto.

4. Ali je dovolj sama luč razuma za spoznanje skrivnosti Boga?

37-38

         Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje, ampak tudi glede religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.

5. Kako je mogoče govoriti o Bogu?

39-43
48-49

         O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi, izhajajoč iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav omejen odsev neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga.

DRUGO POGLAVJE
BOG PRIHAJA ČLOVEKU NAPROTI

Božje razodetje

6. Kaj Bog razodeva človeku?

50-53
68-69

         Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem Sinu.

7. Kakšne so prve stopnje božjega razodetja?

54-58
70-71

         Bog že v začetku razodeva samega sebe prvim staršem, Adamu in Evi, ter ju vabi k notranjemu občestvu s samim seboj. Po njunem padcu ne prekine svojega razodetja in obljubi odrešenje za vse njune potomce. Po potopu sklene z Noetom zavezo med seboj in vsemi živimi bitji.

8. Kakšne so naslednje stopnje božjega razodetja?

59-64
72

          Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide iz svoje dežele, da bo iz njega naredil "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5) in mu obljubi, da bo v njem blagoslovil "vse rodove na zemlji" (1 Mz 12,3). Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane božje obljube. Bog oblikuje Izrael kot svoje izvoljeno ljudstvo, reši ga iz egiptovske sužnosti, z njim sklene sinajsko zavezo in mu po Mojzesu da svojo postavo. Preroki naznanjajo korenito odrešenje   ljudstva, zveličanje, ki bo vključevalo vse narode v novi in večni zavezi. Iz izraelskega ljudstva, iz rodu kralja Davida se bo rodil Mesija: Jezus.

9. Kakšna je polna in dokončna stopnja božjega razodetja?

65-66
73

         Ta stopnja je uresničena v njegovi učlovečeni Besedi, Jezusu Kristusu, ki je srednik in polnost razodetja. Kristus, edinorojeni učlovečeni Božji Sin, je popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. S poslanjem Sina in z darom Duha je razodetje v polnosti dovršeno, tudi če bo morala vera Cerkve v potekanju stoletij postopoma dojemati ves njegov daljnosežni pomen.

"Ko nam je Bog dal svojega Sina, ki je njegova edina in dokončna Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel in nima več ničesar povedati" (sveti Janez od Križa).

10. Kakšen pomen imajo zasebna razodetja?

67

         Čeprav ne spadajo k zakladu vere, morejo pomagati, da bi živeli vero samo, če le ohranijo svojo tesno usmerjenost na Kristusa. Cerkveno učiteljstvo, ki mu pripada razločevanje takšnih zasebnih razodetij, zato ne more sprejeti takšnih, ki si domišljajo, da bodo presegla ali popravila dokončno razodetje, ki je Kristus.

Predajanje božjega razodetja naprej

11. Zakaj in kako se božje razodetje predaja naprej?

74

         Bog "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico" (1 Tim 2,4), to je Jezusa Kristusa. Zato je treba, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudem, kakor je sam naročil: "Pojdite in učite vse narode" (Mt 28,19). To se uresničuje z apostolskim izročilom.

12. Kaj je apostolsko izročilo?

75-79
83
96,98

         Apostolsko izročilo je dovršeno predajanje Kristusovega sporočila od samih začetkov krščanstva z oznanjevanjem, pričevanjem, ustanovami, bogočastjem, navdihnjenimi knjigami. Apostoli so predali naprej svojim naslednikom, škofom, in po njih vsem rodovom do konca časov tisto, kar so prejeli od Kristusa in dojeli od Svetega Duha.

13. Na kakšne načine se uresničuje apostolsko izročilo?

76

         Apostolsko izročilo se uresničuje na dva načina: z živim predajanjem božje besede (ki jo preprosto imenujemo tudi izročilo), in s Svetim pismom, ki je bilo zapisano oznanilo o odrešenju.

14. Kakšen je odnos med izročilom in Svetim pismom?

80-82
97

         Sveto izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezani in drug drugega deležni. Obe napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna Kristusova skrivnost; obe pritekata iz istega božjega studenca: sestavljata en sam sveti zaklad vere, iz katerega Cerkev zajema svojo gotovost glede razodetih resnic.

15. Komu je zaupana dediščina vere?

84
91-94
99

         Dediščina vere je zaupana apostolom in celoti Cerkve. Vse božje ljudstvo s pomočjo nadnaravnega verskega čuta ob podpori Svetega Duha in ob vodstvu cerkvenega učiteljstva sprejema božje razodetje, vanj vedno globlje prodira in iz njega živi. 

16. Komu pripada naloga, da obvezujoče razlaga dediščino vere?

85-90
100

         Obvezujoče razlaganje svete dediščine vere pripada samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, to je Petrovemu nasledniku, rimskemu škofu, in škofom v občestvu z njim.  Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.

17. Kakšen odnos je med Svetim pismom, izročilom in cerkvenim učiteljstvom?

95

         Vsa so med seboj tako tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.

Sveto pismo

18. Zakaj Sveto pismo uči resnico?

101-102
105-108
134-136

         Zato ker je Bog sam avtor Svetega pisma: zaradi tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje. Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to, kar nas je Bog hotel naučiti. Krščanska vera seveda ni "religija knjige", ampak je religija "božje besede", ki ni "zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda" (sveti Bernard iz Clairvauxa). 

19. Kako naj beremo Sveto pismo?

109-119
137

         Sveto pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, upoštevajoč tri merila: 1) pozornost vsebini in enoti celotnega Svetega pisma; 2) branje Pisma znotraj živega izročila Cerkve; 3) upoštevanje analogije vere, to je trdne povezanosti verskih resnic med seboj.

20. Kaj je kánon Svetega pisma?

120
138

          Kánon Svetega pisma je popolni seznam svetih knjig, ki ga je apostolsko izročilo dalo prepoznati Cerkvi. Ta kánon vsebuje 46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze.

21. Kakšen pomen ima Stara zaveza za kristjane?

121-123

         Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo: vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.

22. Kakšen pomen ima Nova zaveza za kristjane?

124-127
139

         Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus, nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.

23. Kakšna je enotnost med Staro in Novo zavezo?

128-130
140

         Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zveza pripravlja Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.

24. Kakšno vlogo ima Sveto pismo v življenju Cerkve?

103-104
131-133
141

         Sveto pismo daje oporo in čilost življenju Cerkve. Za njene otroke je trdnost vere, hrana in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Je duša teologije in dušnopastirskega pridiganja. Psalmist pravi: je "svetilka mojim nogam, luč na moji stezi" (Ps 119,105). Cerkev zato spodbuja k pogostnemu branju Svetega pisma, saj "nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa" (sveti Hieronim).

TRETJE POGLAVJE
ČLOVEK ODGOVARJA BOGU

Verujem

25. Kako človek odgovarja Bogu, ki se razodeva?

142-143

         Človek, podprt z božjo milostjo, odgovarja s poslušnostjo vere. To pomeni, da se popolnoma izroči Bogu in sprejme njegovo resnico, za katero jamči On, ki je resnica sama.

26. Kdo so v Svetem pismu glavne priče poslušnosti vere?

144-149

         Mnogo prič je, zlasti dve: Abraham, ki je, ko je bil preskušan, "veroval Bogu" (Rim 4,3) in bil vedno poslušen njegovemu klicu, zato je tudi postal "oče vseh, ki verujejo" (Rim 4,11.18); in Devica Marija, ki je vse svoje življenje najpopolneje uresničevala poslušnost vere: "Fiat mihi secundum Verbum tuum -Zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38).

27. Kaj pomeni za človeka verovati v Boga?

150-152
176-178

         Pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama. Pomeni verovati v enega samega Boga v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.

28. Katere so značilnosti vere?

153-165
179-180
183-184

          Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera je nadnaravna krepost, potrebna za zveličanje. Dejanje vere je pristno človeško dejanje. To je dejanje človeškega razuma, ki svobodno pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje. Vera je poleg tega gotova, ker je oprta na samo besedo Boga. Vera deluje "po ljubezni" (Gal 5,6); nenehno raste iz poslušanja božje besede in po molitvi. Vera nam vnaprej daje okušati nebeško veselje.

29. Zakaj ni nesoglasij med vero in znanostjo?

159

         Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli nesoglasij med vero in znanostjo, ker imata obe svoj izvor v Bogu. Saj je isti Bog, ki daje človeku tako luč razuma kakor vero.

"Veruj, da bi umeval: umevaj, da bi veroval" (sveti Avguštin).

Verujemo

30. Zakaj je vera hkrati osebnostno in cerkvenostno dejanje?

166-169
181

         Vera je osebnostno dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: "Verujemo." Dejansko je Cerkev, ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva in hrani vero posameznega kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.

"Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater" (sveti Ciprijan).

31. Zakaj so obrazci vere pomembni?

170-171

         Obrazci vere so pomembni, ker nam omogočajo izražati, usvajati, obhajati in živeti verske resnice skupaj z drugimi s tem, da uporabljamo skupno govorico.

32. Na kakšen način je vera Cerkve ena sama?

172-175
182

         Cerkev, čeprav je sestavljena iz oseb, različnih po jeziku, kulturi in obredih, soglasno izpoveduje svojo edino vero, ki  jo je prejela od enega samega Gospoda in edinega apostolskega izročila. Cerkev izpoveduje enega samega Boga - Očeta, Sina in Svetega Duha - in razkriva samo eno pot odrešenja. Zatorej z enim srcem in eno dušo verujemo, kar vsebuje zapisana ali izročena božja beseda in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje.

DRUGI ODDELEK

IZPOVEDOVANJE
KRŠČANSKE VERE

CREDO

Apostolska veroizpoved

Verujem v Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,

in v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega edinega,
Gospoda našega,
ki je bil spočet od Svetega Duha,
rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom,
križan bil, umrl in bil v grob položen,
šel pred pekel,
tretji dan od mrtvih vstal,
šel v nebesa,
sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega,
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

Verujem v Svetega Duha,
sveto katoliško Cerkev,
občestvo svetnikov,
odpuščanje grehov,
vstajenje mesa
in večno življenje.

Amen.

Symbolum Apostolicum

Credo in Deum
Patrem omnipoténtem,
Creatórem cæli et terrae,
 
et in Iesum Christum,
Fílium Eius únicum,
Dóminum nostrum,
qui concéptus est de Spíritu Sancto,
natus ex María Vírgine,
passus sub Póntio Pilato,
crucifíxus, mórtuus, et sepúltus,
descéndit ad inferos,
tertia die resurréxit a mórtuis,
ascéndit ad cælos,
sedet ad déxteram Dei Patris omnipoténtis,
inde ventúrus est
iudicáre vivos et mórtuos.
 
Et in Spíritum Sanctum,
sanctam Ecclésiam cathólicam,
sanctórum communiónem,
remissiónem peccatórum,
carnis resurrectiónem,
vitam ætérnam.

Amen.

Nicejsko-carigrajska veroizpoved

Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
 
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno.
Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom,
je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa,
sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
 
Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
 
In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
 
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.

Amen.  

Symbolum Nicaenum Constantinopolitanum

Credo in unum Deum,
Patrem omnipoténtem
Factórem cæli et terrae,
visibílium ómnium et invisibílium.
 
Et in unum Dóminum Iesum Christum,
Filium Dei unigénitum,
et ex Patre natum ante ómnia sæcula:
Deum de Deo, Lumen de Lúmine,
Deum verum de Deo vero,
génitum, non factum, consubstantiálem Patri:
per quem ómnia facta sunt;
qui propter nos hómines et propter nostram salútem,
descéndit de caelis,
et incarnátus est de Spíritu Sancto
ex María Vírgine
et homo factus est,
crucifíxus étiam pro nobis sub Póntio Pilato,
passus et sepúltus est,
et resurréxit tertia die secúndum Scriptúras,
et ascéndit in cælum,
sedet ad déxteram Patris,
et íterum ventúrus est cum glória,
iudicáre vivos et mórtuos,
cuius regni non erit finis.
 
Credo in Spíritum Sanctum,
Dóminum et vivificántem,
qui ex Patre et Filióque procédit,
qui cum Patre et Fílio
simul adorátur et conglorificátur,
qui locútus est per prophétas.
 
Et unam sanctam cathólicam
et apostólicam Ecclésiam.
 
Confíteor unum Baptísma in remissiónem peccatórum.
 
Et expécto resurrectiónem mortuórum,
et vitam ventúri sæculi.

Amen.

PRVO POGLAVJE

VERUJEM V BOGA OČETA

I. Veroizpovedni obrazci

33. Kaj so veroizpovedni obrazci?

185-188
192,197

         Veroizpovedni obrazci so razčlenjeni obrazci, ki jim pravimo tudi »Izpovedi vere« ali »Credo«, s katerimi je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih in za vse vernike obvezujočih obrazcih.  

34. Kateri so najstarejši veroizpovedni obrazci?

189-191

         Najstarejši »simboli vere« so krstne veroizpovedi. Ker krščujemo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,29), so tam izpovedane verske resnice, razčlenjene v odnosu do treh oseb presvete Trojice.  

35. Kateri so najpomembnejši veroizpovedni obrazci?

193-195

         Najstarejša veroizpovedna obrazca sta Apostolska veroizpoved, ki je starodavna krstna veroizpoved (simbol) rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov, nicejskega (leta 325) in carigrajskega (leta 381). Še danes ostajata skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda in Zahoda.

»VERUJEM V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA,
STVARNIKA NEBES IN ZEMLJE«

36. Zakaj se izpoved vere začenja z »Verujem v Boga«?

198-199

         Zato, ker je trditev »Verujem v Boga« najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.

37. Zakaj izpovedujemo enega samega Boga?

200-202
228

         Zato, ker se je Bog razodel izraelskemu ljudstvu kot en sam, ko je dejal: »Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog« (5 Mz 6,4), »drugega ni« (Iz 45,22). Jezus sam je to potrdil: Bog je »edini Gospod« (Mr 12,29). Izpovedovanje, da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga.

38. S kakšnim imenom se Bog razodene?

203-205
230-231

         Bog se razodene Mojzesu kot živi Bog, "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov" (2 Mz 3,6). Prav tako Bog razodene Mojzesu svoje skrivnostno ime: "Jaz sem, ki sem (YHWH)". Neizrekljivo božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v novi zavezi Jezus, z imenom Gospod,  javlja kot pravi Bog.

39. Ali samo Bog »je«?

212-213
229

         Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost bíti in sleherne popolnosti. Bog je "Tisti, ki JE", brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi on božje ime: "Jaz sem" (Jn 8,28).

40. Zakaj je razodetje božjega imena pomembno?

206-213

         Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti Bog, vedno blizu svojemu ljudstvu, da bi ga reševal. Je nadvse svet, "bogat v usmiljenju" (Ef 2,4), vedno pripravljen odpuščati. Je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica in ljubezen. 

"Bog je neskončno popolno bitje, ki je presveta Trojica" (sv. Turibij iz Mongroveja).

41. V kakšnem smislu je Bog resnica?

214-217
231

         Bog je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog "je luč in v njem ni nobene teme" (1 Jn 1,5). Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na svet, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37).

42. Na kakšen način Bog razodeva, da je ljubezen?

218-221

         Bog se razodeva Izraelu kot tisti, čigar ljubezen  je močnejša od očetove ali materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste. Bog "je Ljubezen" sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in zastonjsko podarja in ki "je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal" (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da je Bog sam večno izmenjavanje ljubezni.

43. Kaj terja vera v enega Boga?

222-227
229

         Verovati v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju; zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati enoto in resnično dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjenih po božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.

44. Katera je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja?

232-236
261

         Osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

45. Ali moremo skrivnost presvete Trojice spoznati samo s človeškim razumom?

237

         Bog je sicer pustil sledove svojega troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. Takšno skrivnost nam je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnostih. 

46. Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti?

240-242
262

         Jezus Kristus nam razodeva, da je Bog "Oče", ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato, ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, "odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva" (Heb 1,3).

47. Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva Jezus Kristus?

243-248
263-264

         Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti Bog z Očetom in Sinom. "Izhaja iz Očeta" (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela, izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega daru, ki  ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, Sveti Duh vodi Cerkev "k spoznanju vse resnice" (Jn 16,13).

48. Kako Cerkev izraža svojo trinitarično vero?

249-256
265-266

         Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog, ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same in nerazdeljive božje narave. Tri božje osebe so stvarno različne med seboj edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v medsebojno razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.

49. Kako delujejo tri božje osebe?

257-260
267

         Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo: Trojica ima eno samo in prav isto delovanje. Toda v enem samem božjem delovanju je vsaka oseba navzoča glede na svojski način, ki ji je lasten v Trojici.

"O moj Bog, Trojica, ki te molim... Umiri mojo dušo. Naredi iz nje svoja nebesa, svoje ljubljeno bivališče in prostor svojega počitka. Naj te nikoli ne pustim samega, marveč naj bom tam, v vsej celoti, vsa prebujena v svoji veri, vsa v adoraciji, vsa predana tvojemu stvariteljskemu delovanju" (blažena Elizabeta od svete Trojice).

50. Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen?

268-278

         Bog se je razodel kot "Močni, Mogočni" (Ps 24,8-10), tisti, kateremu "ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju  človeka iz ljubezni, a zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina, v daru posinovljenja in odpuščanja grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na "Vsemogočnega večnega Boga" ("Omnipotens sempiterne Deus ...").

51. Zakaj je pomembno trditi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1)?

279-289
315

         Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

52. Kdo je ustvaril svet?

290-292
316

         Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

53. Zakaj je bil svet ustvarjen?

293-294
319

         Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal "vse v vsem" (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.

"Božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga" (sveti Irenej).

54. Kako je Bog ustvaril vesolje?

295-301
317-320

         Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je "iz nič" ("ex nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje  stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.

55. V čem obstaja božja previdnost?

302-306
321

         Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo,  da so vzroki druge drugim.

56.  Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo?

307-308
323

         Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč "po svojem blagohotnem načrtu" deluje v človeku, da "hoče in dela" (Flp 2,13).

57. Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo?

309-310
324,400

         Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.

58. Zakaj Bog dopušča zlo?

311-314
324

         Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju: iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.

Nebo in zemlja

59. Kaj je Bog ustvaril?

325-327

         Sveto pismo pravi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi oznanja, da je Bog stvarnik vidnega in nevidnega sveta: vseh duhovnih in tvarnih bitij, to je angelov in vidnega sveta, in na poseben način človeka.

60. Kdo so angeli?

328-333
350-351

         Angeli so čisto duhovna, netelesna, nevidna in neumrljiva osebna bitja, ki imajo um in voljo. Angeli nenehno gledajo Boga iz obličja v obličje, ga slavijo, mu služijo in so njegovi glasniki pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede vseh ljudi.

61. Kako so angeli navzoči v življenju Cerkve?

334-336
352

         Cerkev se pridružuje angelom, ko moli Boga, prosi za njihovo pomoč ter praznuje spomin nekaterih angelov.

"Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju" (sveti Bazilij Veliki).           

62. Kaj uči Sveto pismo o stvarjenju vidnega sveta?

337-344

         Prek pripovedi o "šesterih dneh" stvarjenja nam Sveto pismo dá spoznati vrednost stvarstva in njegovo naravnanost na božjo slavo in služenje človeku. Vsaka stvar dolguje svoj obstoj Bogu, od katerega prejema svojo lastno dobrost in popolnost, svoje lastne zakone in svoje lastno mesto v vesolju.

63. Kakšno je človekovo mesto v stvarstvu?

343-344
353

         Človek je vrhunec vidnega stvarstva, kolikor je ustvarjen po božji podobi in sličnosti.

64. Kakšne vrste odnos obstaja med ustvarjenimi stvarmi?

342,354

         Med stvarmi obstaja medsebojna odvisnost in hierarhija, hotena od Boga. Hkrati obstaja med njimi enost in solidarnost, ker imajo vse istega Stvarnika, so od njega ljubljene in naravnane na njegovo slavo. Spoštovati v stvarstvo zapisane zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz narave stvari, je začetek modrosti in temelj nravnosti.  

65. Kakšen je odnos med delom stvarjenja in odrešenja?

345-349

         Delo stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu odrešenja. To pa daje začetek novemu stvarjenju, v katerem bo vse našlo svoj poslednji smisel in svojo dovršitev.

Človek

66. V kakšnem smislu je človek ustvarjen po "božji podobi"?

355-357
380

         Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.

67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka?

358-359
381

         Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15).

68. Zakaj vsi ljudje sestavljajo enoto?

360-361

         Vsi ljudje sestavljajo enoto človeškega rodu zaradi skupnega izvora, ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26). Vsi imajo enega samega Odrešenika in so poklicani, da postanejo deležni večne sreče v Bogu.

69. Kako v človeku duša in telo sestavljata enoto?

362-365
382

         Človeška oseba je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. V človeku duh in tvar sestavljata eno samo naravo. Ta enota je tako globoka, da zaradi duhovnega počela, ki je duša, telo, ki je tvarno, postane človeško in živo telo, in je deležno dostojanstva božje podobe.

70. Kdo podari človeku dušo?

366-368
382

         Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

71. Kakšno razmerje je Bog postavil med možem in ženo?

369-373
383

         Mož in žena, ustvarjena od Boga, imata enako dostojanstvo  kot človeški osebi. Hkrati drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti  in ženskosti. Bog ju je hotel drugega za drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej človeško življenje,  ko sta v zakonu "eno meso" (1 Mz 2,24), in da si kot božja "oskrbnika" podvržeta zemljo.

72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje po božjem načrtu?

374-379
384

         Bog, ki je ustvaril moža in ženo, jima je dal posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Po božjem načrtu človeku ni bilo potrebno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna harmonija v človeku samem, harmonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom,  med možem in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.

Padec

73. Kako razumemo stvarnost greha?

385-389

         Greh je prisoten v zgodovini človeka. Takšna stvarnost se razjasni samo v luči božjega razodetja in zlasti v luči Kristusa Odrešenika vseh, ki je dal, da se je še bolj pomnožila milost tam, kjer se je pomnožil greh.

74. Kaj je padec angelov?

391-395
414

Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi, o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so   zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na hudičem.

75. V čem obstaja prvi človekov greh?

396-403
415-417

         Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega Stvarnika, in nepokoren Bogu, hotel biti "kakor Bog" brez Boga in mimo Boga (1 Mz 3,5). Tako sta Adam in Eva takoj izgubila milost prvotne svetosti in pravičnosti zase in za vse ljudi.   

76. Kaj je izvirni greh?

404
419

         Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga "nakopali", ne "storili"; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo "ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju". To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.

77. Katere druge posledice povzroča izvirni greh? 

405-409
413,418

         Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje imenujemo concupiscentia - poželjivost.

78.  Kaj je storil Bog po prvem grehu?

410-412
420-421

         Po prvem grehu je bil svet preplavljen z grehi, a Bog ni zapustil človeka v oblasti smrti, marveč mu je  - v "protoevangeliju" (1 Mz 3,15) - skrivnostno oznanil zmago nad zlom in dvig iz padca. To je prvo oznanilo odrešujočega Mesija. Zato bo padec imenovan celo srečna krivda, ker "je bila vredna imeti takšnega in tako velikega Odrešenika" (Velikonočna vigilija).

DRUGO POGLAVJE

VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA,
EDINEGA BOŽJEGA SINA

79. Katera je vesela novica za človeka?

422-424

         To je oznanilo o Jezusu Kristusu, "Sinu živega Boga" (Mt 16,16), umrlem in vstalem. V času Heroda in cesarja Avgusta je Bog izpolnil obljube, dane Abrahamu in njegovemu potomstvu, ter poslal "svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli posinovljenje" (Gal 4,4-5).

80. Kako se ta vesela novica širi?

425-429

         Že od vsega začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Jezusa Kristusa z namenom, da bi vse privedli k veri vanj. Tudi danes iz ljubečega poznanja Kristusa izvira hrepenenje, da bi evangelizirali in katehizirali, se pravi da bi v svoji osebi razodevali celoten božji načrt in pripeljali ljudi v občestvo z njim.

"IN V JEZUSA KRISTUSA, SINA NJEGOVEGA EDINEGA,
GOSPODA NAŠEGA"

81. Kaj pomeni ime "Jezus"?

430-435
452

         Ime "Jezus", ki mu ga je dal angel ob oznanjenju, pomeni "Bog rešuje". Izraža hkrati njegovo identiteto in njegovo poslanstvo, ker "bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov" (Mt 1,21). Peter zatrjuje, da "nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti" (Apd 4,12).

82. Zakaj se Jezus imenuje Kristus?

436-440
453

         "Kristus" po grško, "Mesija" po hebrejsko pomeni "maziljenec". Jezus je Kristus zato, ker ga je Bog posvetil in mazilil s Svetim Duhom za odrešenjsko poslanstvo. Je od Izraela pričakovani Mesija, poslan na svet od Očeta. Jezus je sprejel naslov Mesija in natančno pojasnil njegov pomen: "Prišel je iz nebes" (Jn 3,13), bil križan in nato obujen od mrtvih, je trpeči služabnik, ki "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28). Iz imena Kristus smo prejeli ime kristjani.

83. V kakšnem pomenu je Jezus "edinorojeni Božji Sin"?

441-445
454

         Jezus je to v edinstvenem in popolnem pomenu. Pri krstu in spremenitvi na gori Očetov glas označuje Jezusa kot svojega "ljubljenega Sina". Ko Jezus označuje sam sebe kot Sina, ki "pozna Očeta" (Mt 11,27), potrjuje svoje edinstveno in večno razmerje do Boga Očeta. Jezus je "edinorojeni Božji Sin" (1 Jn 2,23), druga oseba Trojice. Je središče apostolske pridige: apostoli so "videli njegovo slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin" (Jn 1,14).

84. Kaj pomeni naslov "Gospod"?

446-451
455

         V Svetem pismu ta naslov običajno označuje Boga kot vzvišenega vladarja. Jezus sam si prideva ta naslov in razodeva svoje božje vladarstvo s svojim gospodovanjem nad naravo, nad hudobnimi duhovi, nad grehom in smrtjo, in zlasti s svojim vstajenjem. Prve cerkvene veroizpovedi razglašajo, da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu; Bog "mu je dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom" (Flp 2,11). Jezus je Gospod sveta in zgodovine, edini, kateremu mora človek popolnoma podvreči svojo osebno svobodo.

"JEZUS KRISTUS JE BIL SPOČET OD SVETEGA DUHA,
ROJEN IZ DEVICE MARIJE"

85. Zakaj je Božji Sin postal človek?

456-460

         Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja si je Božji Sin v naročju Device Marije  po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti za nas vzor svetosti in nas napraviti "deležne božje narave" (1 Pt 1,4).

86. Kaj pomeni beseda "učlovečenje"?

461-463
483

         Cerkev z besedo "učlovečenje" označuje skrivnost čudovitega združenja božje in človeške narave v eni sami božji osebi Besede. Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je "meso" (Jn 1,14), resnično človek. Vera v učlovečenje je razločilno znamenje krščanske vere.

87. Na kakšen način je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek?

464-467
469

         Jezus je neločljivo pravi Bog in pravi človek, v edinosti svoje božje osebe. On, Božji Sin, ki je "rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom", je postal pravi človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod.

88. Kaj v tem pogledu uči kalcedonski koncil (leta 451)?

467

         Cerkveni zbor v Kalcedonu uči izpovedovati, da "je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti; resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in iz telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človečnosti, v vsem nam enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device Marije, Božje Matere, po človeški naravi."

89. Kako Cerkev izraža skrivnost učlovečenja? 

464-469
479-481

         To izraža z izpovedovanjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani druga z drugo, temveč zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina. Zato je torej treba v Kristusovi človeški naravi vse - čudeže, trpljenje, smrt - pridevati njegovi božji osebi, ki deluje po privzeti človeški naravi.

"O edinorojeni Sin in Beseda Boga samega, čeprav si nesmrten, si se hotel zaradi našega zveličanja utelesiti iz svete Bogorodice  in vedno device Marije (...) Ti, ki si eden od svete Trojice, slavljen z Očetom in Svetim Duhom, reši nas!" (Bizantinska liturgija sv. Janeza Zlatoustega).

90. Ali je učlovečeni Božji Sin imel dušo s človeškim spoznavanjem?

470-474
482

         Božji Sin si je privzel telo, oživljeno z razumno človeško dušo. S svojim človeškim razumom se je Jezus naučil veliko stvari z izkušnjo. A tudi kot človek je imel Božji Sin notranje in neposredno spoznavanje Boga, svojega Očeta. Prav tako je segal do skritih misli človeškega srca in popolnoma poznal večne načrte, ki jih je razodel s svojim prihodom.

91. Kako soglašata dve volji učlovečene Besede?

475,482

         Jezus ima božjo voljo in človeško voljo. V svojem zemeljskem življenju je Božji Sin človeško hotel, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom odločil za naše zveličanje. Kristusova človeška volja je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi božji volji.

92. Ali je Kristus imel resnično človeško telo?

476-477

         Kristus si je privzel resnično človeško telo, s katerim je nevidnega Boga napravil vidnega. Zato smemo Kristusa upodabljati in častiti na svetih podobah.

93. Kaj predstavlja Jezusovo srce?

478

Jezus nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo srce, prebodeno za naše zveličanje, je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in prav vsakega človeka.  

94. Kaj pomeni izraz: "Spočet od Svetega Duha ..."?

484-486

To pomeni, da je Devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža: "Sveti Duh bo prišel nadte" (Lk 1,35), ji je rekel angel ob oznanjenju.

95. "... rojen iz Marije Device": zakaj je Marija resnično Božja Mati?

495,509

Marija je resnično Božja Mati, ker je Jezusova Mati (Jn 2,1; 19,25). Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.

96. Kaj pomeni brezmadežno spočetje?

487-492
508

Bog je milostno izbral Marijo pred vso večnostjo, da bi bila Mati njegovega Sina: da bi izpolnila tolikošno poslanstvo, je bila spočeta brezmadežna. To pomeni, da je bila Marija po božji milosti in glede na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana izvirnega greha že od svojega spočetja.

97. Kako Marija sodeluje z odrešenjskim božjim načrtom?

493-494
508-511

Marija je po božji milosti ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je "milosti polna" (Lk 1,28), "vsa sveta". Ko ji angel oznani, da bo rodila "Sinù  Najvišjega" (Lk 1,32), svobodno izreče svojo privolitev s "poslušnostjo vere" (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo voljo.

98. Kaj pomeni Jezusovo deviško spočetje?

496-498

Pomeni, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device, brez sodelovanja moža. Jezus je Sin nebeškega Očeta po božji naravi in Marijin Sin po človeški naravi, vendar pa pravi Očetov Sin v obeh naravah; v njem je ena sama oseba, namreč božja.   

99. V kakšnem smislu je Marija "vedno devica"?

499-507
510

V smislu, da "je ostala devica ob spočetju svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej" (sveti Avguštin). Zatorej, ko evangeliji govorijo o "Jezusovih bratih in sestrah", gre za Jezusove bližnje sorodnike, v skladu z izrazom, ki ga uporablja Sveto pismo.

100. Na kakšen način je Marijino duhovno materinstvo univerzalno?

501-507
511

Marija ima edinega Sina, Jezusa. Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je Devica nova Eva, resnična mati živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše uresničenje. 

101. V kakšnem smislu je vse Kristusovo življenje skrivnost?

512-521
561-562

Vse Kristusovo življenje je dogodek razodevanja. Kar je vidno v Jezusovem zemeljskem življenju, vodi k njegovi nevidni skrivnosti, zlasti k skrivnosti njegovega božjega sinovstva: "Kdor vidi mene, vidi Očeta" (Jn 14,9). Tudi  če se odrešenje dopolni s križem in vstajenjem, je vse Kristusovo življenje skrivnost odrešenja, kajti vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen odrešiti padlega človeka in ga znova postaviti v njegovo prvotno poklicanost božjega otroka.

102. Kakšne so bile priprave na Jezusove skrivnosti?

522-524

         Je predvsem dolgo upanje, trajajoče več stoletij, ki ga podoživljamo v bogoslužnem obhajanju adventnega časa. Poleg zastrtega pričakovanja, ki ga je Bog položil v srce poganov, je pripravljal prihod svojega Sina prek  stare zaveze do Janeza Krstnika, ki je zadnji in največji izmed prerokov.

103. Kaj uči evangelij o skrivnostih Jezusovega rojstva in otroštva?

525-530
563

         O Božiču se veličastvo nebes razodeva v slabotnosti otroka; Jezusovo obrezovanje je znamenje njegove pripadnosti izraelskemu ljudstvu in predpodoba našega krsta; Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega Kralja-Mesija vsem narodom; ob njegovem darovanju v templju se s Simeonom in Ano celotno Izraelovo pričakovanje sreča s svojim Odrešenikom; beg v Egipt in pokol nedolžnih otok naznanjata, da bo vse Kristusovo življenje v znamenju preganjanja; njegova vrnitev iz Egipta spominja na izhod /iz Egipta/ in predstavlja Jezusa kot novega Mojzesa: on  je pravi in dokončni osvoboditelj. 

104. Kakšen pouk nad daje Jezusovo skrito življenje v Nazaretu?

533-534
564

         V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.

105. Zakaj Jezus sprejme od Janeza "krst pokore v odpuščanje grehov" (Lk 3,3)?

535-537
565

         Zato, da začne svoje javno življenje in vnaprej sprejme krst svoje smrti: tako sprejme svojo uvrstitev med grešnike, čeprav je brez greha. On je "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). Oče ga razglasi za svojega "ljubljenega Sina" (Mt 3,17) in Sveti Duh se spusti nanj. Jezusov krst je predpodoba našega krsta.

106. Kaj razodevajo Jezusove skušnjave v puščavi?

538-540
566

         Jezusove skušnjave v puščavi so ponovitev skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi. Satan skuša Jezusa v njegovi pokorščini poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče. Kristus, novi Adam, vzdrži, in njegova zmaga naznanja zmago njegovega trpljenja, najvišjo pokorščino njegove sinovske ljubezni. Cerkev se pridružuje tej skrivnosti zlasti v bogoslužnem času posta.  

107. Kdo je povabljen v božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in uresničuje?

541-546
567

         Jezus vabi v božje kraljestvo vse ljudi. Tudi najhujši grešnik je poklican, da se spreobrne in sprejme brezmejno Očetovo usmiljenje. Božje kraljestvo že tu na zemlji pripada tistim, ki ga sprejmejo s ponižnim srcem. Njim so razodete njegove skrivnosti.

108. Zakaj Jezus razodeva kraljestvo z znamenji in čudeži?

547-550
567

         Jezus spremlja svojo besedo z znamenji in čudeži, da bi potrdil, da je kraljestvo navzoče v njem, Mesiju. Čeprav ozdravlja nekatere osebe, ni prišel zato, da bi odpravil vse zlo tu na zemlji, pač pa da bi nas osvobodil zlasti suženjstva greha. Izganjanje hudobnih duhov naznanja, da bo njegov križ zmagovit nad "vladarjem tega sveta" (Jn 12,31).

109. Kakšno oblast podeljuje Jezus svojim apostolom v božjem kraljestvu?

551-553
567

         Jezus izbere dvanajstere, prihodnje priče svojega vstajenja, ter jim dá delež pri svojem poslanstvu in pri svoji oblasti, da učijo, odvezujejo grehov, gradijo in vodijo Cerkev. V tem zboru Peter prejme "ključe nebeškega kraljestva" (Mt 16,19) in zavzema prvo mesto s poslanstvom, da varuje vero vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate.

110. Kakšen pomen ima spremenitev?

554-556
568

         V spremenitvi se prikaže predvsem Trojica: "Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku" (sveti Tomaž Akvinski). Jezus, ki se z Mojzesom in Elijem pogovarja o svojem "odhodu" (Lk 9,31) pokaže, da gre njegovo veličastvo prek križa, in daje predokus svojega vstajenja in svojega veličastnega prihoda, "ko bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu" (Flp 3,21).

"Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog; tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta" (Bizantinska liturgija).

111.  Kakšen je Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem?

557-560
569-570

         Jezus se sam trdno odloči kreniti proti Jeruzalemu, da bi trpel, umrl in vstal. Kot mesijanski Kralj, ki razodeva prihod božjega kraljestva, vstopi v svoje mesto sedeč na osliču. Sprejmejo ga mali, njihovo vzklikanje je privzeto v evharistični Sanctus: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana (reši nas)" (Mt 21,9). Bogoslužje Cerkve začenja véliki teden z obhajanjem tega vhoda v Jeruzalem.

»JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM PILATOM,
KRIŽAN BIL, UMRL IN BIL V GROB POLOŽEN«

112. Kakšen je pomen Jezusove velikonočne skrivnosti?

571-573

         Jezusova velikonočna skrivnost, ki obsega njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, je v srcu krščanske vere, ker se je odrešenjski božji načrt izvršil enkrat za vselej z odrešilno smrtjo Božjega Sina Jezusa Kristusa.

113. S katerimi obdolžitvami je bil Jezus obsojen?

574-576

         Nekateri voditelji Izraela so obdolžili Jezusa, da deluje zoper postavo, zoper jeruzalemski tempelj in zlasti zoper vero v enega samega Boga, ker se je razglašal za Božjega Sina. Zato so ga izročili Pilatu, da bi ga obsodil na smrt.

114. Kakšen odnos je imel Jezus do Izraelove postave?

577-582
592

         Jezus ni odpravil postave, ki jo je Bog dal Mojzesu na Sinaju, ampak jo je dopolnil s tem, da ji je podelil dokončno razlago. Je božji Zakonodajalec, ki v celoti spolnjuje to postavo. Jezus je nadalje zvesti služabnik, ki s svojo spravno in zadostilno smrtjo naklanja edino daritev, ki je sposobna odvzeti vse "pregrehe ljudi v prejšnji zavezi" (Heb 9,15). 

115. Kakšno je bilo Jezusovo ravnanje do jeruzalemskega templja?

583-586
593

         Jezus je bil obdolžen sovražnosti do templja. Vendar ga je spoštoval kot "hišo svojega Očeta" (Jn 2,16) in  je tam podal pomemben del svojega nauka. A napovedal je tudi njegovo porušenje v odnosu do svoje smrti. Samega sebe predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi.

116. Ali je Jezus nasprotoval Izraelovi veri v enega Boga in odrešenika?

587-591
594

         Jezus ni nikoli nasprotoval veri v enega Boga, tudi tedaj ne, ko je izvrševal najodličnejše božje delo, ki je dopolnjevalo mesijanske obljube in ga razodevalo enakega Bogu: odpuščanje grehov. Jezusova zahteva, da verujejo vanj in se spreobrnejo, omogoča razumeti tragično nerazumevanje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik.

117. Kdo je odgovoren za Jezusovo smrt?

595-598

         Jezusovega trpljenja in smrti ni mogoče pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti drugim Judom, ki so potem prišli v čas in prostor. Vsak posamezni grešnik, se pravi vsak človek, je tako rekoč povzročitelj in orodje  vseh muk, ki jih je pretrpel Odrešenik. Za krivce tega strašnega hudodelstva moramo imeti tiste, predvsem če so kristjani, ki spet in spet padajo v grehe in se naslajajo v zablodah in grehih.

118. Zakaj Kristusova smrt spada v odrešenjski božji načrt?

599-605
619

         Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha, spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil smrti za grešnike. Jezus je umrl, "kakor je v Pismih". Njegova smrt je bila napovedana v Stari zavezi,  zlasti kot daritev trpečega služabnika.

119. Na kakšen način je Kristus samega sebe daroval Očetu?

606-609
620

         Vse Kristusovo življenje je svobodna daritev Očetu, da bi izpolnil njegov načrt odrešenja. Jezus daje "svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45) in tako spravi z Bogom vse človeštvo. Njegovo trpljenje in njegova smrt razodevata, kako je njegova človeška narava svobodno in popolno orodje božje ljubezni, ki hoče zveličanje vseh ljudi.

120. Kako se Jezusa daritev izraža pri zadnji večerji?

610-611
621

         Pri zadnji večerji z dvanajsterimi apostoli na večer pred svojim trpljenjem Jezus vnaprej izvrši, se pravi izrazi in uresniči prostovoljno daritev samega sebe: "To je moje telo, ki se daje za vas", "to je moja kri, ki ... se preliva" (Lk 22,19-20). S tem Jezus hkrati postavi evharistijo kot "spomin" (1 Kor 11,25) svoje daritve in svoje apostole za duhovnike nove zaveze.

121. Kaj se dogaja v smrtnem boju na Oljski gori?

612

         Kljub grozi, ki jo smrt povzroči v povsem sveti človeški naravi "začetnika življenja" (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podreja Očetovi volji: da bi nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8).

122. Kateri so učinki Kristusove daritve na križu?

613-617
622-623

         Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi, da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse do smrti. Ta "ljubezen do konca" (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo. Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom.

123. Zakaj Jezus kliče svoje učence, naj vzamejo nase svoj križ?

618

         Ko Jezus kliče svoje učence, naj "vzamejo svoj križ in hodijo za njim" (Mt 16,24), hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot.

124. V kakšnem stanju je bilo Kristusovo telo v grobu?

624-630

         Kristus je resnično umrl in bil resnično pokopan. Toda božja moč je obvarovala njegovo telo trohnjenja.

"JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL,
TRETJI DAN OD MRTVIH VSTAL"

125. Kaj je "predpekel", v katerega gre Jezus?

632-637

         "Predpekel" - za razliko od pekla pogubljenja - je sestavljal stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom. V svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, je Jezus dosegel v predpeklu pravične, ki so pričakovali svojega Odrešenika, da bi končno prišli do gledanja Boga. Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, "ki je imel smrtonosno oblast" (Heb 2,14), je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.

126. Katero mesto zavzema Kristusovo vstajenje v naši veri?

631, 638

         Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa in skupaj s križem predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti.

127. Katera "znamenja" izpričujejo Jezusovo vstajenje?

639-644
656-657

         Poleg odločilno pomembnega znamenja praznega groba Jezusovo vstajenje izpričujejo žene, ki so Jezusa prve srečale in ga oznanile apostolom. Jezus se je nato "prikazal Petru in dvanajsterim. Nato se je prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15,5-6) in še drugim. Apostoli si niso mogli izmisliti vstajenja, ker se jim je to zdelo nemogoče: Jezus jih je namreč celo grajal zaradi njihove nevere.

128. Zakaj je vstajenje hkrati presežen dogodek?

647
656-657

         Čeprav je vstajenje, kolikor je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo, zgodovinski dogodek, ugotovljiv in izpričan z znamenji in pričevanji,  kot skrivnost vere presega in prerašča zgodovino. Zato se vstali Kristus ni pokazal svetu, temveč svojim učencem, katere je določil za svoje priče pred ljudstvom.

129. Kakšno je Jezusovo vstalo telo?

645-646

         Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje. Njegovo vstalo telo je telo, ki je bilo križano in nosi znamenja njegovega trpljenja, a je odslej deležno božjega življenja z lastnostmi poveličanega telesa. Zaradi tega je vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže svojim učencem kakor in kjer hoče in pod različnimi podobami.

130. Na kakšen način je vstajenje delo svete Trojice?

648-650

         Kristusovo vstajenje je presežno delo Boga. Tri božje osebe delujejo skupaj v skladu s tem, kar jim je lastno: Oče razodeva svojo moč; Sin "spet prejme" življenje, ki ga je svobodno daroval (Jn 10,17), ko združi svojo dušo in svoje telo, katero Sveti Duh oživlja in poveličuje.

131. Kakšna sta smisel in odrešenjski pomen vstajenja?

651-655
658

         Vstajenje je vrhunec učlovečenja. Vstajenje potrjuje Kristusovo božjo naravo kakor tudi vse kar je sam storil in učil, ter uresničuje vse božje obljube v naš blagor. Poleg tega je Vstali, zmagovalec nad grehom in smrtjo, počelo našega opravičenja in našega vstajenja: že sedaj nam daje milost posinovljenja, ki je stvarna deležnost pri njegovem življenju edinorojenega Sina; nato bo ob koncu časov obudil naše telo.

"JEZUS JE ŠEL V NEBESA,
SEDI NA DESNICI BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA"

132. Kaj pomeni vnebohod?

659-667

         Po štiridesetih dneh, odkar se je Kristus prikazoval apostolom pod podobo navadne človeške narave, ki je zastirala njegovo slavo Vstalega, gre Kristus v nebesa in sede na Očetovo desnico. Kristus je Gospod, ki odslej kraljuje s svojo človeško naravo v večni slavi Božjega Sina in nenehno posreduje za nas pri Očetu. Pošilja nam svojega Duha in nam daje upanje, da bomo nekoč prišli k njemu, saj nam je pripravil prostor. 

"OD ONDOD BO PRIŠEL SODIT ŽIVE IN MRTVE"

133. Kako zdaj Gospod Jezus kraljuje?

668-674
680

         Gospod vesoljstva in zgodovine, glava svoje Cerkve, poveličani Kristus skrivnostno ostaja na zemlji, kjer je njegovo kraljestvo že navzoče kot kal in začetek v Cerkvi. Nekoč bo zopet prišel poveličan, vendar ne vemo za čas njegovega prihoda. Zato živimo v čuječnosti in molimo: "Pridi, Gospod" (Raz 22,20).

134. Kakšen bo Gospodov prihod v slavi?

675-677
680

         Po zadnjem kozmičnem pretresu tega minljivega sveta bo Kristusov prihod v slavi povezan z dokončnim zmagoslavjem Boga v paruziji (ponovnim  prihodom) in s poslednjo sodbo. Tako bo božje kraljestvo prispelo do dovršitve.

135. Kako bo Kristus sodil žive in mrtve? 

678-679
681-682

         Kristus bo sodil z oblastjo, katero je pridobil kot Odrešenik sveta, ki je prišel reševat ljudi. Razkrite bodo najgloblje skrivnosti srca, kakor tudi ravnanje vsakogar  do Boga in do bližnjega. Vsak človek bo po svojih delih ali obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost. Tako se bo uresničila "Kristusova polnost" (Ef 4,13), v kateri "bo Bog vse v vseh" (1 Kor 15,28).

TRETJE POGLAVJE

VERUJEM V SVETEGA DUHA

"VERUJEM V SVETEGA DUHA"

136. Kaj hoče povedati Cerkev, ko izpoveduje: "Verujem v Svetega Duha"?

683-686

         Verovati v Svetega Duha se pravi izpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice, ki izhaja iz Očeta in Sina in  ga skupaj "z Očetom in Sinom molimo in slavimo". Duh je bil "poslan v naše srce" (Gal 4,6), da bi prejeli novo življenje kot božji otroci.

137. Zakaj sta poslanje Sina in Duha neločljivi?

687-690
742-743

         V nerazdeljivi Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa, namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga "Oče" (Rim 8,15). Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi.

138. Kakšni so nazivi Svetega Duha?

691-693

         "Sveti Duh" je lastno ime tretje osebe svete Trojice. Jezus ga imenuje tudi: Duh Paraklet (Tolažnik, Advocatus) in Duh resnice. Nova zaveza ga imenuje tudi: Kristusov Duh, Gospodov Duh, Božji Duh, Duh slave, Duh obljube.

139. Kateri so simboli Svetega Duha?

694-701

         Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne;  temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.

140. Kaj pomeni, da je Duh "govoril po prerokih"?

687-688
702-716

         Z besedo preroki razumemo vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil, da so govorili v božjem imenu. Duh privede prerokbe stare zaveze do polne dovršitve v Kristusu, čigar skrivnost razkriva v novi zavezi.

141. Kaj dovrši Sveti Duh v Janezu Krstniku?

717-720

         Duh napolni Janeza Krstnika, zadnjega preroka stare zaveze, ki je po njegovem delovanju poslan, da "pripravi za Gospoda dovzetno ljudstvo" (Lk 1,17) in oznani prihod Kristusa, Božjega Sina: tistega, na kogar je videl prihajati Duha in ostati nad njim, tistega, "ki krščuje v Svetem Duhu" (Jn 1,33).

142. Kakšno je delo Duha v Mariji?

721-726
744

         Sveti Duh dopolni v Mariji pričakovanja in priprave stare zaveze za Kristusov prihod. Na edinstveni način jo napolni z milostjo in napravi njeno devištvo rodovitno, da rodi učlovečenega Božjega Sina. Iz nje napravi mater "celotnega Kristusa", to se pravi mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi na binkoštni dan, ko Duh začenja "poslednje čase" z nastopom Cerkve.

143. Kakšen je odnos med Duhom in Kristusom Jezusom v njegovem zemeljskem poslanstvu?

727-730
745-746

         Božji Sin je z maziljenjem Duha posvečen za Mesija v svoji človeški naravi od samega učlovečenja. Kristus ga razodeva v svojem poučevanju, ko izpolnjuje obljubo, dano očetom, in ga  priobčuje porajajoči se Cerkvi s tem, da ga dihne v apostole po svojem vstajenju.

144. Kaj se zgodi na binkošti?

731-732
738

         Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo, tako da je sveta Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva.

"Videli smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, našli smo resnično vero: molimo nedeljivo Trojico, kajti ona nas je rešila" (bizantinska liturgija, troparij pri binkoštnih večernicah).

145. Kakšno je delo Svetega Duha v Cerkvi?

733-741
747

         Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodili "sad Duha" (Gal 5,22).

146. Kako Kristus in njegov Duh delujeta v srcu vernih?

738-741

         Kristus po zakramentih priobčuje udom svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitelj molitve.

"VERUJEM  ... SVETO KATOLIŠKO CERKEV"

Cerkev v božjem načrtu

147. Kaj pomeni beseda Cerkev?

751-752
777, 804

         Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljalo zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.

148. Ali so druga imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev?

753-757

         V Svetem pismu srečujemo celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza daje prednost podobam v povezavi z božjim ljudstvom.  Nova zaveza ima rajši  podobe v povezavi s Kristusom kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja (bivališče, skala, tempelj), družinskega življenja (nevesta, mati, družina).

149. Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve?

758-766
778

         Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.

150. Kakšno je poslanstvo Cerkve?

767-769

         Poslanstvo Cerkve je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov božje kraljestvo, ki ga je začel Jezus Kristus. Cerkev je tu na zemlji kal in začetek tega odrešenjskega kraljestva.

151. V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost?

770-773
779

         Cerkev je skrivnost, kolikor je v njeni vidni stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.

152. Kaj pomeni, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja?

774-776
780

         Pomeni, da je znamenje in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.

Cerkev: božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha

153. Zakaj je Cerkev božje ljudstvo?

781
802-804

         Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

154. Katere so značilnosti božjega ljudstva?

782

         To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.

155. V kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja?

783-786

         Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.

156. V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo?

787-791
805-806

         Po Duhu umrli in vstali Kristus globoko zedinja se seboj svoje verne. Tako so verujoči v Kristusa, kolikor so z njim tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v različnosti udov in nalog.  

157. Kdo je glava tega telesa?

792-795
807

         Kristus "je glava telesa, to je Cerkve" (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in Cerkev sta torej "celotni Kristus" (sveti Avguštin); "Glava in udje so kakor ena sama skrivnostna (mistična) oseba" (sveti Tomaž Akvinski).

158. Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto?

796, 808

         Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot "ženina" (Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in "jo posvetil" (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz "telo" opozarja na enoto "telesa" z udi, izraz "nevesta" poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.

159. Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha?

797-798
809-810

         Zato, ker je Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev: v njegovi glavi in v njegovih udih; Sveti Duh gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami. 

"Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev" (sveti Avguštin).

160. Kaj so karizme?

799-801

         Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljdi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu pripada razločevanje karizem.

Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska

161. Zakaj je Cerkev ena?

811-815
866

         Cerkev je ena, ker ima za izvor in vzor edinost enega samega Boga v Trojici oseb;  za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.

162. Kje obstaja edina Kristusova Cerkev?

816, 870

         Edina Kristusova Cerkev kot ustanovljena in urejena družba na svetu obstaja v (subsistit in) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. Samo po njej je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu. 

163. Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane?

817-819

         V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.

164. Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov?

820-822

         Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.

165. V kakšnem smislu je Cerkev sveta?

823-829 867

         Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.

166. Zakaj pravimo, da je Cerkev katoliška?

830-831
868

         Cerkev je katoliška, to je vesoljna, kolikor je v njej navzoč Kristus: "Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev" (sveti Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitost vere; nosi in oskrbuje polnost zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi pripadajo.

167. Ali je delna Cerkev katoliška?

832-835

          Katoliška je vsaka delna Cerkev (to je škofija ali eparhija), sestavljena iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki "predseduje v ljubezni" (sveti Ignacij Antiohijski).

168. Kdo pripada katoliški Cerkvi? 

836-838

         Vsi ljudje na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva. V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s Svetim Duhom, povezan z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva. Krščeni, ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem,  čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo. 

169. V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev do judovskega ljudstva?

839-840

         Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu  je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu namreč "pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus" (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje  Boga v stari zavezi.

170. Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi?

841-845

         Obstaja povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga, je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi.

171. Kaj pomeni trditev: "Zunaj Cerkve ni zveličanja"?

846-848

         Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave  po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti. 

172. Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu?

849-851

         Zato, ker je Kristus naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj izvir v večni ljubezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4).

173. Na kakšen način je Cerkev misijonarska?

852-856

         Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.                

174. Zakaj je Cerkev apostolska?

857, 869

         Cerkev je apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na "temelju apostolov" (Ef 2,20); po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi,  ker jo učijo, posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki, v občestvu s Petrovim naslednikom.

175. V čem obstaja poslanstvo apostolov?

858-860

           Beseda apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odposlanec, je poklical k sebi dvanajstere izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbrane priče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, rekoč: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas" (Jn 20,21), ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.  

176. Kaj je apostolsko nasledstvo?

861-865

         Apostolsko nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti apostolov in njihovih naslednikov, škofov, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom, medtem ko prek stoletij z razširjanjem Kristusovega kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.

Verniki: hierarhija, laiki, posvečeno življenje

177. Kdo so verniki?

871-872

         Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok. 

178. Kako je sestavljeno božje ljudstvo?

873, 934

         Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.

179. Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo?

874-876
935

         Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.    

180. Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe?

877

         Po zgledu danajsterih apostolov, ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.

181. Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno naravo?

878-879

         Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.

182. Kakšno je papeževo poslanstvo?

880-882
936-937

         Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

183. Kakšna je naloga škofovskega zbora?

883-885

         Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.

184. Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo?

888-890
939

         Škofje v občestvu s papežem imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.

185. Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva?

891-892

         Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.

186. Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo?

893

         Škofje posvečujejo Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo, in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.          

187. Kako škofje izvršujejo vodstveno službo?

886-887
894-896
938

         Vsak škof kot član škofovskega zbora ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.

188. Kakšna je poklicanost vernih laikov?

897-900
940

         Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem krščenim.

189. Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe?

901-903
941

         Deležni so je s tem, da darujejo - kot duhovno daritev "prijetno Bogu po Jezusu Kristusu" (1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji - svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi pobudami, družinsko življenje  in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.  

190. Kako so laiki deležni Kristusove preroške službe?    

904-907
942

         Deležni so je s tem, da v veri vedno bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.

191. Kako so deležni njegove kraljevske službe?

908-913
943

         Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

192. Kaj je posvečeno življenje?

914-930
944

         To je od Cerkve odobren življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha. Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.

193. Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve?

931-933
945

         Posvečeno življenje je deležno poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega kraljestva.

"VERUJEM ... OBČESTVO SVETIH"

194. Kaj pomeni izraz občestvo svetih?

946-953
960

         Ta izraz kaže predvsem na skupno deležnost vseh članov Cerkve pri svetih rečeh (sancta):  vera, zakramenti, posebno evharistija, karizme in drugi duhovni darovi. V izvoru občestva je ljubezen, ki "ne išče svojega" (1 Kor 13,5), ampak priganja vernika, da "izroči skupnosti vse" (Apd 4,32), tudi svoje gmotne dobrine v pomoč bližnjemu v stiski.

195. Kaj še pomeni izraz občestvo svetih?

954-959
961-962

         Ta izraz označuje tudi občestvo med svetimi osebami (sancti), to je med tistimi, ki so po milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom. Nekateri potujejo na zemlji; drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo tudi s pomočjo naših  molitev; spet drugi končno že uživajo božjo slavo in prosijo za nas. Vsi skupaj se zraščajo v eno samo družino, Cerkev, v hvalo in slavo Trojice.

Marija, Kristusova mati in mati Cerkve

196. V kakšnem smislu je preblažena Devica Marija mati Cerkve?

963-966
973

         Preblažena Devica Marija je mati Cerkve v redu milosti, ker je rodila Jezusa, Božjega Sina, Glavo telesa, ki je Cerkev. Jezus, umirajoč na križu, jo je imenoval za mater učencu s temi besedami: "Glej, tvoja mati" (Jn 19,27).

197. Kako Devica Marija pomaga Cerkvi?

967-970

         Po vnebohodu svojega Sina Devica Marija s svojimi molitvami pomaga prvim začetkom Cerkve. Tudi po svojem vnebovzetju še naprej prosi za svoje otroke, ko je za vse vzor vere in ljubezni in nad vsemi uresničuje svoj zveličavni vpliv, ki priteka iz preobilja Kristusovih zaslug. Verniki v njej gledajo podobo in predujem vstajenja, ki jih čaka, in jo kličejo kot priprošnjico, pomočnico, besednico in srednico.

198. Kakšno češčenje gre sveti Devici?

971

         To češčenje je edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo samo sveti Trojici. To edinstveno češčenje se posebej izraža v bogoslužnih praznikih, ki so posvečeni Božji Materi, in v marijanskih molitvah, npr. v rožnem vencu, ki je povzetek celotnega evangelija.

199. Na kakšen način je preblažena Devica Marija eshatološka ikona (podoba) Cerkve?

972
974-975

         Ko Cerkev gleda na Marijo, vso sveto in že poveličano po telesu in po duši, zre v njej to, k čemur je sama poklicana na zemlji, in tisto, kar bo v nebeški domovini.

"VERUJEM ... ODPUŠČANJE GREHOV"

200. Kako se odpuščajo grehi?

976-980
984-985

         Prvi in glavni zakrament za odpuščanje grehov je krst. Za grehe, storjene po krstu, je Kristus postavil zakrament sprave ali pokore, po katerem se krščeni spravi z Bogom in s Cerkvijo.

201. Zakaj ima Cerkev oblast odpuščati grehe?

981-983
986-987

         Cerkev ima poslanstvo in oblast odpuščati grehe, ker ji jo je podelil Kristus sam: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).

"VERUJEM ... VSTAJENJE MESA"

202. Kaj označuje izraz meso in kakšen je njegov pomen?

988-990
1015

         Izraz meso označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti. "Meso je stožer odrešenja in zveličanja" (Tertulijan). Verujemo namreč v Boga, ki je stvarnik mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila)  meso; verujemo vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in odrešenja mesa.

203. Kaj pomeni "vstajenje mesa"?

990-991

         Pomeni, da končno stanje človeka ne bo samo duša, ločena od telesa, marveč da bodo tudi naša umrljiva telesa nekoč znova prejela življenje.

204. Kakšen je odnos med Kristusovim in našim vstajenjem?

998
1002-1003

         Kakor je Kristus resnično vstal od mrtvih in živi na veke, tako bo On sam  poslednji dan obudil z nerazpadljivim telesom vse:  "tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi" (Jn 5,29).

205. Kaj se ob smrti zgodi z našim telesom in našo dušo?

992-1004
1016-1018

         Ob smrti, ločitvi duše od telesa, zapade človekovo telo minljivosti (trohljivosti), medtem ko gre duša, ki je neumrljiva, naproti srečanju z božjo sodbo in čaka, da se bo spet združila s telesom, ko bo ob Gospodovi vrnitvi vstalo spremenjeno. Razumevanje načina, kako se bo izvršilo vstajenje, pa presega zmožnost naše predstave in našega razuma.

206. Kaj pomeni umreti v Kristusu Jezusu?

1005-1014
1019

         Pomeni umreti v božji milosti, brez smrtnega greha. Verujoči v Kristusa more tako po  njegovem zgledu preoblikovati svojo smrt v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta. "Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli" (2 Tim 2,11).

"VERUJEM ... VEČNO ŽIVLJENJE"

207. Kaj je večno življenje?

1020

         Večno življenje je življenje, ki se bo začelo takoj po smrti. Ne bo imelo konca. Pred njim bo za vsakega posebna sodba, izvršena po Kristusu, sodniku živih in mrtvih, in bo potrjena s poslednjo sodbo.

208. Kaj je posebna sodba?

1021-1022
1051-1052

         Je sodba takojšnjega povračila, ki ga vsakdo ob smrti prejme od Boga v svoji neumrljivi duši po njegovi veri in po njegovih delih. To povračilo je  takojšnji  vstop v nebeško blaženost, neposredno ali po ustreznem očiščevanju, ali pa vstop v večno pogubljenje v peklu.

209. Kaj razumemo z "nebesi"?

1023-1026
1053

         Z "nebesi" razumemo stanje najvišje in dokončne sreče. Tisti, ki umrjejo v božji milosti in ne potrebujejo nadaljnjega očiščevanja, so zbrani okoli Jezusa in Marije, angelov in svetnikov. Tako sestavljajo nebeško Cerkev, kjer gledajo Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), živijo v občestvu ljubezni s presveto Trojico in prosijo za nas.

"Stvarno in resnično življenje je Oče, ki po Sinu in v Svetem Duhu razliva nebeške darove brez izjeme  vse. Zaradi njegovega usmiljenja smo tudi mi ljudje prejeli nevarljivo obljubo večnega življenja"  (sveti Ciril Jeruzalemski).

210. Kaj so vice?

1030-1031
1054

         Vice so stanje tistih, ki umrejo v božjem prijateljstvu, a čeprav jim je njihovo večno zveličanje zagotovljeno, še vedno potrebujejo očiščenja, da bi vstopili v nebeško blaženost.

211. Kako moremo pomagati dušam v vicah pri očiščevanju?

1032, 1055

         V moči občestva svetih morejo verniki, ki še potujejo na zemlji, pomagati dušam v vicah tako, da zanje molijo in predvsem darujejo evharistično daritev, pa tudi miloščino, odpustke in spokorna dela.

212. V čem obstaja pekel?

1033-1035
1056-1057

         Pekel obstaja v večni obsojenosti tistih, ki po svobodni izbiri umrjejo v smrtnem grehu. Glavna kazen pekla obstaja v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem ima človek življenje in večno blaženost, za kateri je bil ustvarjen in po katerih hrepeni. Kristus izreka to stvarnost z besedami: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj!" (Mt 25, 41).  

213. Kako se sklada obstoj pekla z neskončno božjo dobroto?

1036-1037

         Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve in hoče, "da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja" (2 Pt 3,9). Zato je človek sam, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača božjo usmiljeno ljubezen.

214. V čem bo poslednja sodba?

1038-1041
1058-1059

         Poslednja (vesoljna) sodba bo obstajala v razsodbi o blaženem življenju ali o večni kazni, ki jo bo Gospod Jezus izrekel ob svoji vrnitvi kot sodnik živih in mrtvih glede "pravičnih in krivičnih" (Apd 24,15), ki bodo vsi zbrani okoli njega. Zaradi te poslednje sodbe bo vstalo telo deležno plačila, ki ga je duša imela v posebni sodbi.

215. Kdaj se bo izvršila ta sodba?

1040

         Poslednja sodba se bo izvršila ob koncu sveta. Samo Bog ve za dan in uro te sodbe.

216. Kaj je upanje na novo nebo in novo zemljo?

1042-1050
1060

         Po poslednji sodbi bo vesoljstvo samo, rešeno suženjstva razpadljivosti, deležno Kristusove slave z nastopom "novih nebes" in "nove zemlje" (2 Pt 3,13). Tako bo dosežena polnost božjega kraljestva ali dokončno uresničenje božjega odrešenjskega načrta, ki je bil "spet zediniti v Kristusu kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Ef 1,10). Bog bo tedaj "vse v vsem" (1 Kor 15,28), v večnem življenju.

"Amen"

217. Kaj pomeni amen, ki sklene našo veroizpoved?

1061-1065

         Hebrejska beseda amen, s katero se končajo tudi zadnja knjiga Svetega pisma, nekatere novozavezne molitve in bogoslužne molitve Cerkve, pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je  nepreklicni "Amen" (Raz 3,14): Kristus Gospod.

DRUGI DEL

OBHAJANJE
KRŠČANSKE SKRIVNOSTI
 

PRVI ODDELEK

ZAKRAMENTALNI
RED ODREŠENJA

218. Kaj je liturgija?

1066-1070

         Liturgija je obhajanje Kristusove skrivnosti, zlasti njegove velikonočne skrivnosti. V njej se z izvrševanjem duhovniške službe Jezusa Kristusa z znamenji razodeva in uresničuje posvečenje ljudi. V njej Kristusovo skrivnostno telo, glava in njegovi udje, izvršuje javno češčenje, ki gre Bogu.

219. Kakšno mesto zavzema liturgija v življenju Cerkve?

1071-1075

         Liturgija, najodličnejše sveto opravilo, sestavlja vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena življenjska moč. Po liturgiji Kristus v svoji Cerkvi, z njo in po njej, nadaljuje delo našega odrešenja.

220. V čem obstaja zakramentalni red odrešenja?

1076

         Zakramentalni red odrešenja obstaja v tem, da z obhajanjem zakramentov Cerkve, zlasti evharistije, posreduje sadove Kristusovega odrešenja, "dokler ne pride" (1 Kor 11,26).

PRVO POGLAVJE

VELIKONOČNA SKRIVNOST
V ČASU CERKVE

LITURGIJA - DELO SVETE TROJICE

221. Kako je Oče vir in cilj liturgije?

1077-1083
1110

         V liturgiji nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi v svojem učlovečenem Sinu, ki je za nas umrl in vstal, in izliva v naša srca Svetega Duha. Hkrati Cerkev poveličuje Očeta s češčenjem, hvaljenjem in zahvaljevanjem ter prosi za prihod njegovega Sina in Svetega Duha.

222. Kakšno je Kristusovo delo v liturgiji?

1084-1090
1111

         V liturgiji Cerkve Kristus naznačuje in uresničuje v prvi vrsti svojo velikonočno skrivnost. Ko je Kristus podelil Svetega Duha apostolom, je izročil njim in njihovim naslednikom oblast izvrševati delo odrešenja, in sicer po evharistični daritvi in zakramentih, v katerih deluje on sam, da bi vernikom vseh časov in po vsem svetu podelil svojo milost.

223. Kako deluje Sveti Duh v liturgiji in Cerkvi?

1091-1109
1112

         V liturgiji Sveti Duh najtesneje sodeluje s Cerkvijo. Sveti Duh pripravlja Cerkev na srečanje z njenim Gospodom. Veri zbranih kliče v spomin Kristusa in ga izpričuje. Kristusovo skrivnost ponavzočuje in posedanja. Zedinja Cerkev s Kristusovim življenjem in poslanstvom ter stori, da dar občestva v njej obrodi sadove.

VELIKONOČNA SKRIVNOST V ZAKRAMENTIH CERKVE

224. Kaj so zakramenti in kateri so?

1113-1131

         Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi. Po njih se nam podeljuje božje življenje. Zakramentov je sedem: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red in zakon.

225. V kakšnem odnosu so zakramenti do Kristusa?

1114-1116
1131

         Skrivnosti Kristusovega življenja so temelji tistega, kar odtlej Kristus po služabnikih svoje Cerkve deli v zakramentih.

"Kar je bilo na našem Zveličarju vidnega, je prešlo v zakramente" (sveti Leon Veliki).

226. Kakšno je razmerje med zakramenti in Cerkvijo?

1117-1119
1131

         Kristus je zakramente zaupal svoji Cerkvi. Ti so "zakramenti Cerkve" v dvojnem pomenu: so "po njej", ker so dejanja Cerkve, ki je zakrament Kristusovega delovanja. So "zanjo", kolikor gradijo Cerkev.

227. Kaj je zakramentalno neizbrisno znamenje?

1121

         Neizbrisno znamenje je duhovni pečat, ki ga podelijo zakramenti krsta, birme in svetega reda. Je obljuba in jamstvo božjega varstva. V moči tega pečata je kristjan upodobljen po Kristusu, na različen način deležen njegovega duhovništva in pripada Cerkvi v skladu z različnimi stanovi in vlogami. Kristjan je torej posvečen za bogočastje in služenje Cerkvi. Ker je ta pečat neizbrisen, prejmemo zakramente, ki ga vtisnejo, samo enkrat v življenju.

228. Kakšen je odnos zakramentov do vere?

1122-1126
1133

         Zakramenti vero ne le predpostavljajo, ampak jo z besedami in obredi tudi hranijo, krepijo in izražajo. Kadar Cerkev obhaja zakramente, izpoveduje od apostolov prejeto vero. Zato velja stari rek: "lex orandi, lex credendi", to je: Cerkev veruje tako, kakor moli.

229. Zakaj so zakramenti učinkoviti?

1127-1128
1131

         Zakramenti delujejo ex opere operato ("iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno"). Kajti Kristus sam deluje v njih in posreduje milost, ki jo označujejo, neodvisno od osebne svetosti delivca. Vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti prejemnika.

230. Zakaj so zakramenti potrebni za zveličanje?

1129

         Zakramenti so vernim potrebni za zveličanje, tudi če vsi zakramenti niso podeljeni vsakemu posameznemu verniku. Podeljujejo namreč zakramentalne milosti, odpuščanje grehov, božje posinovljenje, upodabljanje po Kristusu Gospodu in pripadnost Cerkvi. Sveti Duh ozdravlja in preoblikuje tiste, ki jih prejmejo.

231. Kaj je zakramentalna milost?

1129, 1131
1134, 2003

         Zakramentalna milost je milost Svetega Duha, ki jo podarja Kristus in je lastna vsakemu zakramentu. Ta milost podpira verujočega na njegovi poti svetosti in s tem pomaga tudi Cerkvi pri njeni rasti v ljubezni in pričevanju.

232. Kakšen je odnos med zakramenti Cerkve in večnim življenjem?

1130

         V zakramentih je Cerkev že deležna večnega življenja, ko "pričakuje, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo našega velikega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa" (Tit 2,13).

DRUGO POGLAVJE

ZAKRAMENTALNO OBHAJANJE
VELIKONOČNE SKRIVNOSTI

OBHAJANJE CERKVENEGA BOGOSLUŽJA

Kdo obhaja zakramente?

233. Kdo deluje v liturgiji?

1135-1137
1187

         V bogoslužju deluje "celotni Kristus" ("Christus totus"), glava in telo. Kot veliki duhovnik Kristus obhaja liturgijo s svojim telesom, nebeško in zemeljsko Cerkvijo.

234. Kdo obhaja nebeško bogoslužje?

1138-1139

         Nebeško bogoslužje obhajajo angeli, sveti stare in nove zaveze, zlasti Božja Mati, apostoli, mučenci in "velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9). Kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja, smo deležni tega nebeškega bogoslužja.

235. Na kakšen način Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje?

1120, 1132
1140-1144
1188

         Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje kot duhovniško ljudstvo, v katerem vsak deluje v skladu s svojo vlogo, v edinosti Svetega Duha: krščeni darujejo sami sebe v duhovno daritev; posvečeni nositelji cerkvene službe obhajajo v skladu s posvečenjem, ki so ga prejeli za služenje vsem udom Cerkve; škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa, Glave.

Kako obhajati zakramente?

236. Kako se obhaja bogoslužje?

1145

         Bogoslužno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov, katerih pomen se zakoreninja v stvarstvo in človeške kulture, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu.

237. Od kod prihajajo zakramentalna znamenja?

1146-1152
1189

         Nekatera prihajajo iz stvarstva (luč, voda, ogenj, kruh, vino, olje), druga iz človeškega družbenega življenja (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha), spet druga iz zgodovine odrešenja v stari zavezi (obredi velike noči - pashe, daritve, polaganje rok, posvetitve). Ta znamenja, od katerih so nekatera določujoča in nespremenljiva, je privzel Kristus in postanejo nosilci odrešujočega in posvečujočega delovanja.

238. Kakšno razmerje obstaja med dejanji in besedami v zakramentalnem opravilu?

1153-1155
1190

         V zakramentalnem opravilu so dejanja in besede tesno med seboj povezani. Čeprav so simbolična dejanja že sama po sebi govorica, je vendarle potrebno, da besede obreda spremljajo in oživljajo ta dejanja. V bogoslužju besed in dejanj ni mogoče med seboj ločiti, kolikor so znamenje in pouk in kolikor tudi uresničujejo to, kar naznačujejo.

239. Pod kakšnimi pogoji imata petje in glasba svojo vlogo v liturgičnem opravilu?

1156-1158
1191

         Ker sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo božjega ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo. "Kdor poje, dvakrat moli" (sveti Avguštin).

240. Kakšna je namembnost svetih podob?

1159-1161
1192

         Kristusova podoba je najodličnejša liturgična ikona. Druge podobe, ki predstavljajo Marijo in svetnike, naznačujejo Kristusa, ki je v njih poveličan. Svete podobe razglašajo isto evangeljsko oznanilo, ki ga Sveto pismo sporoča z besedo. Pomagajo prebujati in hraniti našo vero.

Kdaj obhajati zakramente?

241. Kaj je središče liturgičnega časa?

1163-1167
1193

         Središče liturgičnega časa je nedelja, temelj in jedro celotnega cerkvenega leta. To ima svoj vrhunec v vsakoletnem velikonočnem prazniku, ki je praznik vseh praznikov.

242. Kakšen pomen ima cerkveno leto?

1168-1173
1194-1195

         V cerkvenem letu Cerkev obhaja celotno Kristusovo skrivnost, od učlovečenja do njegovega ponovnega prihoda v slavi. Na določene dneve Cerkev s posebno ljubeznijo časti Marijo, presveto Božjo Mater, in obhaja tudi spomin svetnikov, ki so živeli za Kristusa, so z njim trpeli in so z njim poveličani.

243. Kaj je molitveno bogoslužje?

1174-1178
1196

         Molitveno bogoslužje je javna in skupna molitev Cerkve. Je molitev, ki jo opravlja Kristus skupaj s svojim telesom, Cerkvijo. Kristusova skrivnost, ki jo obhajamo v evharistiji, po tej molitvi posvečuje in preoblikuje ure vsakega dne. Molitveno bogoslužje je prvenstveno sestavljeno iz psalmov in drugih svetopisemskih besedil kakor tudi iz branja besedil cerkvenih očetov in duhovnih učiteljev.

Kje obhajati zakramente?

244. Ali Cerkev potrebuje kraje za obhajanje bogoslužja?

1179-1181
1197-1198

         Novozavezno bogočastje "v duhu in resnici" (Jn 4,24) ni vezano na noben poseben kraj. Kristus je namreč resnično božje svetišče, po katerem tudi kristjani in celotna Cerkev po delovanju Svetega Duha postanejo svetišča živega Boga. V svojem zemeljskem stanju pa božje ljudstvo kljub temu potrebuje kraje, v katerih se more zbirati skupnost, da bi obhajala bogoslužje.

245. Kaj so sakralne stavbe?

1181
1198-1199

         Sakralne stavbe so božje hiše. So simbol za Cerkev, ki živi na tem kraju, kakor tudi za nebeško bivališče. So kraji molitve, v katerih Cerkev obhaja zlasti evharistijo in časti Kristusa, ki je resnično navzoč v tabernaklju.

246. Kateri prostori imajo v sakralnih stavbah poseben pomen?

1182-1186

         Poseben pomen imajo: oltar, tabernakelj, prostor za shranjevanje krizme in drugih svetih olj, škofov sedež (katedra) ali duhovnikov, ambon, krstilnik in spovednica.

LITURGIČNE RAZLIČNOSTI IN ENA SAMA SKRIVNOST

247. Zakaj Cerkev obhaja eno samo Kristusovo skrivnost po različnih liturgičnih izročilih?

1200-1204
1207-1209

         Zato, ker posamezno liturgično izročilo ne more izčrpno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Od samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih oblikah, ki se v čudoviti mnogovrstnosti med seboj dopolnjujejo.

248. Katero merilo zagotavlja edinost v mnogovrstnosti?

1209

         To merilo je zvestoba do apostolskega izročila, se pravi občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev prejela od apostolov. To občestvo pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem svoje poroštvo. Cerkev je katoliška: zato more povezati v svoji edinosti vsa resnična bogastva kultur.

249. Ali je v bogoslužju vse nespremenljivo?

1205-1206

         V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov, obstajajo deli, ki so nespremenljivi - ker izvirajo iz božje ustanovitve - in katerih zvesta varuhinja je Cerkev. Poleg tega obstajajo deli, ki jih je mogoče predrugačiti in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam različnih ljudstev.

DRUGI ODDELEK

SEDEM ZAKRAMENTOV
CERKVE

Sedem zakramentov Cerkve

Krst
Birma
Evharistija
Pokora
Bolniško maziljenje
Sveti red
Sveti zakon

Septem Ecclesiae Sacramenta

Baptísmum
Confirmátio
Eucharístia
Paeniténtia
Únctio infirmórum
Ordo
Matrimónium

DRUGI ODDELEK

SEDEM ZAKRAMENTOV
CERKVE

250. Kako so zakramenti Cerkve razdeljeni?

1210-1211

         Razdeljeni so na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija); zakramenta ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje); zakramenta v služenju občestva in poslanstva (mašniško posvečenje ali sveti red in zakon). Sedmeri zakramenti se dotikajo pomembnih trenutkov krščanskega življenja. Vsi zakramenti so naravnani na evharistijo "kot na svoj cilj" (sveti Tomaž Akvinski).

PRVO POGLAVJE

ZAKRAMENTI UVAJANJA
V KRŠČANSTVO

251. Kako se izvršuje uvajanje v krščanstvo?

1212, 1275

         Izvršuje se z zakramenti, ki polagajo temelje krščanskega življenja: krst vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejemajo kruh večnega življenja.

ZAKRAMENT KRSTA

252. Kako se imenuje prvi zakrament uvajanja v krščanstvo?

1213-1216
1276-1278

         Imenuje se predvsem krst, in sicer po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško "baptizein") pomeni "potopiti" v vodi. Krščenec je potopljen v Kristusovo smrt in vstane skupaj z njim kot "nova stvar" (2 Kor 5,7). Imenuje se tudi "kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu" (Tit 3,5) ali "razsvetljenje", ker krščeni postanejo "otroci luči" (Ef 5,8).

253. Katere so predpodobe krsta v Stari zavezi?

1217-1222

         V Stari zavezi so razne predpodobe krsta: voda kot vir življenja in smrti; Noetova ladja, ki rešuje po vodi; prehod prek Rdečega morja, ki osvobaja Izraela iz egiptovske sužnosti; prehod čez Jordan, s katerim Izrael stopi v obljubljeno deželo kot podobo večnega življenja.  

254. Kdo dopolni te predpodobe?

1223-1225

         Dopolni jih Jezus Kristus. V začetku svojega javnega delovanja se dá krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Na križu iz njegove prebodene strani pritečeta kri in voda, podobi krsta in evharistije. Po vstajenju zaupa apostolom poslanstvo: "Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19-20).

255. Od kdaj in komu Cerkev podeljuje krst?

1226-1228

         Od binkoštnega dne dalje Cerkev podeljuje krst vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.

256. V čem je bistveni obred krsta?

1229-1245
1278

         Bistveni obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem imena Očeta in Sina in Svetega Duha.

257. Kdo more prejeti krst?

1246-1252

         Krst more prejeti vsaka oseba, ki še ni krščena.

258. Zakaj Cerkev krščuje otroke?

1250, 1282

         Zato, ker se otroci rodijo z izvirnim grehom, potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči zla in prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok.  

259. Kaj se zahteva od krščenca?

1253-1255

         Od vsakega krščenca se zahteva izpoved vere, ki jo pri krstu odraslih izreče on osebno, pri krstu otrok pa starši in Cerkev. Tudi boter in botra ter celotna cerkvena skupnost nosijo del odgovornosti pri pripravi na krst (katehumenat) kakor tudi pri razvijanju vere in krstne milosti.

260. Kdo sme krščevati?

1256, 1284

         Redna delivca krsta sta škof in duhovnik, v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka trinitaričen krstni obrazec: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."

261. Ali je krst potreben za zveličanje?

1257, 2377

Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament.

262. Ali se je mogoče zveličati brez krsta?

1258-1261
1281, 1283

         Ker je Kristus umrl za zveličanje vseh, se morejo zveličati tudi brez krsta tisti, ki umrejo zaradi vere (krst krvi), katehumeni in vsi, ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Kristusa in Cerkev, iskreno iščejo Boga in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje (krst želja). Otroke, ki umrjejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju.

263. Katere učinke ima krst?

1262-1274
1279-1280

         Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem (character).

264. Kakšen pomen ima krščansko ime, ki ga prejmemo pri krstu?

2156-2159
2165-2167

         Ime je pomembno, ker Bog vsakogar pozna po njegovem imenu, se pravi v njegovi edinstvenosti. Kristjan pri krstu prejme svoje ime v Cerkvi. To naj bo vsekakor ime svetnika, ki daje krščenemu zgled svetosti in mu zagotavlja svojo priprošnjo pri Bogu.

ZAKRAMENT BIRME

265. Kakšno mesto ima birma v božjem odrešenjskem načrtu?

1285-1288
1315

         V Stari zavezi so preroki naznanjali izlitje Gospodovega Duha na pričakovanega Mesija in na vse mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo življenje in poslanstvo je potekalo v popolnem občestvu s Svetim Duhom. Apostoli prejmejo Svetega Duha na binkošti in oznanjajo "velika božja dela". S polaganjem rok posredujejo novokrščenim dar istega Duha. Cerkev je skoz stoletja živela od Duha in ga podarjala svojim otrokom.

266. Zakaj se ta zakrament imenuje krizma ali confirmatio, birma?

1289

         Imenuje se krizma (v vzhodnih Cerkvah: krizmanje s svetim myron) zaradi bistvenega obreda maziljenja. Imenuje se birma, ker potrdi in okrepi krstno milost.

267. Kakšen je bistveni obred birme?

1290-1301
1318
1320-1321

         Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo (z balzamom pomešano olje, ki ga posveti škof). Delivec pri tem položi krščenemu roko in izgovarja obredu lastne besede. Na zahodu se mazili čelo z besedami: "Sprejmi potrditev - dar Svetega Duha." V vzhodnih Cerkvah bizantinskega obreda se mazilijo tudi drugi deli telesa z obrazcem: "Pečat daru Svetega Duha."

268. Kakšen učinek ima birma?

1302-1305
1316-1307

         Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti. To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.

269. Kdo more prejeti ta zakrament?

1306-1311
1319

Kdor je že krščen, more in je dolžan prejeti ta zakrament enkrat samkrat. Da bi ga prejel učinkovito, mora biti v stanju milosti.

270. Kdo je delivec birme?

1312-1314

Prvotni delivec birme je škof. Tako pride do izraza povezava birmanega s Cerkvijo v njeni apostolski zgradbi. Kadar podeljuje ta zakrament duhovnik, kakor je to običajno na vzhodu in se v posebnih primerih dogaja tudi na zahodu, je povezava s škofom in s Cerkvijo izražena po duhovniku, ki je škofov sodelavec, in po sveti krizmi, ki jo je posvetil škof sam.
 

ZAKRAMENT EVHARISTIJE

271. Kaj je evharistija?

1322-1323
1409

         Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Gospod Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo večnega življenja.

272. Kdaj je Jezus Kristus postavil evharistijo?

1323
1337-1340

         Postavil jo je na veliki četrtek, "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23), ko je s svojimi apostoli obhajal zadnjo večerjo.

273. Kako jo je postavil?

1337-1340
1365, 1406

         Potem, ko je zbral svoje apostole v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal in rekel: "Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas." Potem je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: "Vzemite in pijte iz njega vsi: To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin."

274. Kaj pomeni evharistija v življenju Cerkve?

1324-1327
1407

         Evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja. V evharistiji dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki ga izkazujemo Bogu. Presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve: Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje. Evharistija označuje in uresničuje občestvo božjega življenja in edinost božjega ljudstva. Z obhajanjem evharistije se že zedinjamo z nebeškim bogoslužjem in imamo vnaprej delež pri večnem življenju.

275. Kako se imenuje ta zakrament?

1328-1332

         Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki vsakokrat poudarjajo posebne vidike. Najbolj običajna imena so: evharistija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo.

276. Kakšno mesto ima evharistija v božjem odrešenjskem načrtu?

1333-1344
1406

         V stari zavezi je evharistijo naznanjal zlasti  vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: "To delajte v moj spomin!" (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja.

277. Kako se obhaja evharistija?

1345-1355
1408

         Obhajanje evharistije ima dva velika dela, ki sestavljata eno samo bogočastno dejanje: besedno bogoslužje, ki obsega razglašanje in poslušanje božje besede, ter evharistično bogoslužje, ki vsebuje darovanje kruha in vina, evharistično molitev ali anaforo z besedami spremenjenja in obhajilo.

278. Kdo obhaja evharistijo?

1348
1410-1411

         Evharistijo obhaja veljavno posvečeni duhovnik (škof ali duhovnik), ki deluje v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve.

279. Kateri so bistveni in nujno potrebni darovi za obhajanje evharistije?

1350, 1412

         Bistveno in nujno potrebna sta pšenični kruh in vino iz trte.

280. V kakšnem smislu je evharistija spomin Kristusove daritve?

1356-1367
1412

         Evharistija je spomin (memoriale) v smislu, da ponavzočuje in udejanja daritev, ki jo je Kristus daroval Očetu na križu enkrat za vselej za človeštvo. Daritvenost evharistije se kaže v samih besedah postavitve: "To je moje telo, ki se daje za vas ... To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas preliva" (Lk 22,19-20). Daritev na križu in evharistična daritev sta ena sama daritev. Žrtveni dar in darovalec je isti, le način darovanja je različen: krvav na križu, nekrvav v evharistiji.

281. Kako je Cerkev deležna evharistične daritve?

1368-1372
1414

         V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo.

282. Kako je Jezus navzoč v evharistiji?

1373-1375
1413

         Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je namreč resnično, stvarno in bistveno: s svojim telesom in svojo krvjo,  s svojo dušo in svojim božanstvom. V evharistiji je torej ves Kristus, Bog in človek, navzoč na zakramentalen način, to je pod evharističnima podobama kruha in vina.

283. Kaj pomeni transsubstanciacija?

1376-1377
1413

         Spremenjenje bistva (transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne značilnosti kruha in vina, torej "evharistični podobi", pa ostaneta nespremenjeni.

284. Ali lomljenje kruha razdeli Kristusa?

1377, 1390

         Lomljenje kruha ne razdeli Kristusa. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu.

285. Do kdaj traja Kristusova evharistična navzočnost?

1377

         Kristusova evharistična navzočnost traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi.

286. Kakšno češčenje gre zakramentu evharistije?

1378-1381
1418

         Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah. Cerkev vabi vernike k pogostnemu obisku in češčenju Najsvetejšega zakramenta, ki je shranjen v tabernaklju.

287. Zakaj je evharistija velikonočna gostija?

1382-1384
1391-1396

         Evharistija je velikonočna gostija, ker nam Kristus, ki na zakramentalen način uresničuje svojo velikonočno skrivnost, podarja svoje telo in svojo kri kot hrano in pijačo ter nas združuje v svoji daritvi s seboj in med seboj.

288. Kaj pomeni oltar?

1383, 1410

         Oltar je simbol Kristusa samega, ki je navzoč kot daritvena žrtev (oltar - daritev na križu) in kot nebeška hrana, ki se nam daje (oltar - evharistična miza).

289. Kdaj Cerkev obvezuje vernike k udeležbi pri sveti maši?

 1389, 1417

        Cerkev obvezuje vernike, da se udeležujejo svete maše vsako nedeljo in zapovedane praznike. Priporoča jim, da se je udeležujejo tudi druge dneve.

290. Kdaj je treba prejeti sveto obhajilo?

1389, 1417

         Cerkev priporoča vernikom, ki se udeležijo svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo, če so pripravljeni, kakor se zahteva. Cerkev predpisuje to obveznost vsaj o veliki noči.

291. Kaj je potrebno za prejem svetega obhajila?

1385-1388
1415

         Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Pomembni so tudi duh zbranosti in molitve, upoštevanje posta, ki ga Cerkev predpisuje, in telesna drža (kretnje, obleka) kot znamenje spoštovanja do Kristusa.

292. Katere sadove prinaša sveto obhajilo?

1391-1397
1416

         Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.

293. Kdaj je mogoče podeliti sveto obhajilo drugim kristjanom?

1398-1401

         Katoliški nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo pripadnikom vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če ti zanj prosijo popolnoma svobodno in so pripravljeni, kakor se zahteva.

         Kar zadeva člane drugih cerkvenih skupnosti, katoliški nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo tistim kristjanom, ki spričo težke stiske sami od sebe zanj prosijo, so pripravljeni, kakor se zahteva in izpovedujejo katoliško vero glede zakramenta evharistije.

294. Zakaj je evharistija "poroštvo prihodnje slave"?

1402-1405
1419

         Zato, ker nas napolnjuje z vsakršno milostjo in vsakršnim nebeškim blagoslovom, nas krepi za romanje tega življenja in nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju. Evharistija nas že zdaj zedinja s Kristusom, ki je šel na Očetovo desnico, z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico in vsemi svetniki.

V evharistiji "lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno (sveti Ignacij Antiohijski).

DRUGO POGLAVJE

ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA

295. Zakaj je Kristus ustanovil zakramenta pokore in bolniškega maziljenja?

1420-1421

         Kristus, zdravnik naših duš in teles, ju je ustanovil zato, ker more biti novo življenje, ki nam ga je podaril po zakramentih uvajanja v krščanstvo, oslabljeno in z grehom celo izgubljeno. Zato je Kristus hotel, da njegova Cerkev nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja po teh dveh zakramentih.

ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE

296. Kako se imenuje ta zakrament?

1422-1424
1486

         Imenuje se zakrament pokore, sprave, odpuščanja, spovedi, spreobrnjenja.

297. Zakaj obstaja zakrament sprave po krstu?

1425-1426
1486

         Novo življenje milosti, prejeto pri krstu, ni zatrlo slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu (se pravi poželjivosti). Zato je Kristus ustanovil ta zakrament za spreobrnjenje krščenih, ki so se z grehom oddaljili od njega.

298. Kdaj je bil ustanovljen ta zakrament?

1485

         Vstali Gospod je postavil ta zakrament, ko se je na velikonočni večer prikazal svojim učencem in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).

299. Ali krščeni potrebujejo spreobrnjenje?

1427-1429
1487-1489

         Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju krščenih. Spreobrnjenje je nenehna naloga za vso Cerkev, ki je sveta, a ima v svoji sredi grešnike. 

300. Kaj je notranja pokora?

1430-1433
1490

         Notranja pokora je vzgib "strtega srca" (Ps 51,19), ki ga božja milost nagiba k temu, da odgovori na usmiljeno ljubezen Boga. Vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep v prihodnje nič več ne grešiti, in zaupanje v božjo pomoč. Hrani se z upanjem na božje usmiljenje.

301. V kakšnih oblikah se izraža pokora v krščanskem življenju?

1434-1439

         Pokora se izraža na zelo različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Kristjan more te in mnoge druge oblike spokornosti uresničevati v vsakdanjem življenju, zlasti v postnem času in v petek, na dan pokore.

302. Katere so bistvene prvine zakramenta sprave?

1440-1449

         Bistveni sta dve prvini: dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja.

303. Katera so spokornikova dejanja?

1450-1460
1490-1492
1494 

        Spokornikova dejanja so: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, kadar izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje sklep, nič več ne grešiti; izpoved, ki obstaja v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh.

304. Katerih grehov se je treba spovedati?

1456
1493, 1497

         Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot, da dosežemo odpuščanje.

305. Kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov?

1457

         Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.

306. Zakaj se je mogoče pri zakramentalni spovedi spovedati tudi malih grehov?

1458

         Cerkev živo priporoča spoved malih grehov, tudi če ni nujna v strogem smislu. Spoved malih grehov nam pomaga pravilno oblikovati vest, se bojevati zoper zla nagnjenja, se dati Kristusu, da nas ozdravi, in napredovati v življenju Duha.

307. Kdo je delivec tega zakramenta?

1461-1466
1495

         Kristus je zaupal službo sprave svojim apostolom in njihovim naslednikom škofom, kakor tudi njihovim sodelavcem duhovnikom, ki postanejo zato orodje božjega usmiljenja in pravičnosti. Oblast opuščati grehe izvršujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

308. Komu je pridržana odveza nekaterih grehov?

1463

           Odveza za nekatere posebno velike grehe (kakor tudi za tiste, ki nakopljejo kazen izobčenja) je pridržana apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu ali od njiju pooblaščenim duhovnikom. V smrtni nevarnosti pa more vsak duhovnik odvezati od vsakega greha in od vsakega izobčenja.

309. Ali je spovednik dolžan držati spovedno tajnost?

1467

         Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja je vsak spovednik brez izjeme in pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati zakramentalni pečat, to je popolno tajnost glede grehov, za katere je zvedel v spovednici. /V slovenščini govorimo o "spovedni molčečnosti" - op. A. Strle, v: KKC 1467/.

 310. Katere učinke ima ta zakrament?

1468-1470
1496

         Učinki zakramenta pokore so: sprava z Bogom in torej odpuščanje grehov; sprava s Cerkvijo; ponovna pridobitev stanja milosti, če je bilo izgubljeno; odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom, ter vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.

311. Ali je mogoče ta zakrament v nekaterih primerih obhajati s splošno spovedjo in skupno odvezo?

1480-1484

         V primerih velike potrebe (recimo v grozeči smrtni nevarnosti) se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošnim priznanjem grehov in s skupno odvezo. Pri tem je treba upoštevati navodila Cerkve; spokorniki pa morajo imeti namen, da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi velikih grehov. 

312. Kaj so odpustki?

1471-1479
1498

         Odpustki so odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Takšen odpustek pod določenimi pogoji zadobi kristjan  zase ali za rajne po službi Cerkve, ki kot srednica odrešenja razdeljuje zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov.

ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA

313. Kako so doživljali bolezen v stari zavezi?

1499-1502

         V stari zavezi človek med boleznijo doživlja svojo omejenost. Hkrati zaznava, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom. Preroki so slutili, da more imeti bolezen tudi odrešujoč pomen za lastne grehe in za grehe drugih. Tako so bolezen doživljali s pogledom na Boga, od katerega je človek prosil ozdravljenja.

314. Kakšen pomen ima Jezusovo sočutje z bolniki?

1503-1505

         Jezusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja bolnikov so razločno znamenje, da je z njim prišlo božje kraljestvo in zato zmaga nad grehom, trpljenjem in smrtjo. S svojim trpljenjem in smrtjo je dal Jezus trpljenju nov smisel: če je zedinjeno z njegovim trpljenjem, more postati sredstvo očiščenja in odrešenja za nas in za druge.

315. Kako se Cerkev vede do bolnih?

1506-1513
1526-1527

         Cerkev je prejela od Gospoda naročilo, da ozdravlja bolnike. Zato si prizadeva negovati bolnike in jih spremljati s priprošnjo. Predvsem pa ima zanje poseben zakrament, ki ga je Kristus sam postavil in za katerega pričuje sveti Jakob: "Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo" (Jk 5,14).

316. Kdo more prejeti zakrament bolniškega maziljenja?

1514-15151
1528-1529

         Ta zakrament more prejeti vernik, ki se znajde v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti. Isti vernik ga more ponovno prejeti, če se bolezen poslabša ali če ga doleti druga huda bolezen. Kadar je mogoče, naj bolnik pred prejemom tega zakramenta opravi osebno spoved.

317. Kdo podeljuje ta zakrament?

1516, 1530

         Bolniško maziljenje smejo podeljevati samo duhovniki (škofje ali duhovniki).

318. Kako se obhaja ta zakrament?

1517-1519
1531

         Obhajanje tega zakramenta obstaja bistveno v maziljenju z oljem, ki ga po možnosti posveti škof. Maziljenje čela in rok (v rimskem obredu) ali tudi drugih delov telesa (v drugih obredih) spremlja duhovnikova molitev, ki prosi za posebno milost tega zakramenta.

319. Katere učinke ima ta zakrament?

1520-1523
1532

         Podeljuje posebno milost, ki bolnika v njegov blagor in v blagor Cerkve še globlje zedinja s Kristusovim trpljenjem. Podari mu tolažbo, mir in pogum in tudi odpuščanje grehov, če se bolnik ni mogel spovedati. Ta zakrament podeli včasih, če Bog hoče, tudi vrnitev telesnega zdravja. V vsakem primeru to maziljenje pripravlja bolnika na prehod v Očetovo hišo.  

320. Kaj je sveta popotnica?

1524-1525

         Sveta popotnica je evharistija, ki jo prejmejo tisti, ki so na tem, da zapustijo to življenje in se pripravljajo na prehod v večno življenje. Obhajilo s telesom in krvjo umrlega in vstalega Kristusa je v trenutku prehoda s tega sveta k Očetu seme večnega življenja in moč za vstajenje.

TRETJE POGLAVJE

ZAKRAMENTA  V SLUŽENJU OBČESTVA IN
POSLANSTVA

321. Katera sta zakramenta v služenju občestva in poslanstva?

1533-1535

         Dva zakramenta, sveti red in sveti zakon, podeljujeta posebno milost za posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena graditvi božjega ljudstva. Oba prispevata zlasti k cerkvenemu občestvu in zveličanju drugih.

ZAKRAMENT SVETEGA REDA

322. Kaj je zakrament svetega reda?

1536

         Sveti red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov.

323. Zakaj se imenuje zakrament svetega reda?

1537-1538

         Ordo označuje cerkveno telo, v katero je kdo vključen s posebnim posvečenjem (ordinatio). To posvečenje omogoča na osnovi posebnega daru Svetega Duha, v Kristusovem imenu in z njegovo avtoriteto izvrševati sveto oblast (sacra potestas) v služenju božjemu ljudstvu.

324. Kakšno mesto ima zakrament svetega reda v odrešenjskem božjem načrtu?

1539-1545
1590-1591

         Predpodobe tega zakramenta so v stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih "starešin" (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, ki je s svojo daritvijo na križu "edini srednik med Bogom in ljudmi" (1 Tim 2,5), "veliki duhovnik po Melkizedekovem redu" (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo postaja navzoče po službenem duhovništvu.

"Samo Kristus je resničen duhovnik, drugi pa so njegovi služabniki" (sveti Tomaž Akvinski).

325. Iz katerih stopenj je sestavljen zakrament svetega reda?

1554, 1593

         Sestavljen je iz treh stopenj, ki so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: iz stopnje škofov, duhovnikov in diakonov.

326. Kateri učinek ima škofovsko posvečenje?

1557-1558
1594

         Škofovsko posvečenje podeli polnost zakramenta svetega reda, naredi škofa za zakonitega naslednika apostolov, ga vključi v zbor škofov, kjer s papežem in drugimi škofi deli skrb za vse Cerkve, ter mu podeli nalogo poučevanja, posvečevanja in vodenja.

327. Katera služba je zaupana škofu v delni Cerkvi?

1560-1561

         Škof, kateremu je zaupana krajevna Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero  kot Kristusov namestnik s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.

328. Kateri učinek ima duhovniško posvečenje?

1562-1567
1595

         Maziljenje Svetega Duha vtisne duhovniku posebno duhovno neizbrisno znamenje,  ga upodobi po Kristusu duhovniku in ga napravi sposobnega delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve. Kot sodelavec škofovskega reda je duhovnik posvečen za oznanjevanje evangelija, za obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, iz katere njegova služba zajema moč, in za pastirja vernikov.

329. Kako duhovnik izvršuje svojo službo?

1568

         Čeprav je duhovnik posvečen za vesoljno poslanstvo, izvršuje svojo službo v delni Cerkvi v zakramentalnem bratstvu z drugimi duhovniki. Ti sestavljajo en zbor duhovnikov in v občestvu s škofom ter v odvisnosti od njega nosijo odgovornost za delno Cerkev.

330. Kateri učinek ima diakonsko posvečenje?

1569-1571
1596

         Diakon je upodobljen po Kristusu, ki je služabnik vseh. Posvečen je za služenje v Cerkvi, ki ga izvršuje pod oblastjo svojega škofa. Opravlja naloge pri službi besede, bogoslužja, dušnega pastirstva in dobrodelnosti.

331. Kako se obhaja ta zakrament?

1572-1574
1597

         Zakrament svetega reda se v vseh treh stopnjah podeljuje s tem, da škof položi roke na glavo posvečencu in izgovarja slovesno posvetilno molitev. Z njo prosi Boga za posvečenca in njegovo službo posebno izlitje Svetega Duha in njegovih darov.

332. Kdo more podeliti ta zakrament?

1575-1576
1600

         Podeljevanje treh stopenj zakramenta svetega reda pripada veljavno posvečenim škofom kot naslednikom apostolov.

333. Kdo more prejeti ta zakrament?

1577-1578
1598

         Posvečenje more veljavno prejeti le krščen moški: Cerkev vé, da jo ta izbira veže, ker izhaja od Gospoda samega. Nihče nima pravice prejeti zakramenta svetega reda. Cerkvena oblast mora marveč presoditi, da je primeren za to službo.

334. Ali se zahteva celibat od tistega, ki prejme zakrament posvečenja?

1579-1580
1599

         Za škofovstvo se celibat vedno zahteva. Za duhovništvo (prezbiterat) v latinski Cerkvi so redno izbrani možje, ki živijo neporočeno in hočejo ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12); v vzhodnih Cerkvah se ni dovoljeno poročiti po prejemu posvečenja. Za stalni diakonat je mogoče sprejeti tudi že poročene može.

335. Kateri so učinki zakramenta svetega reda?

1581-1589

         Ta zakrament podarja posebno izlitje Svetega Duha, ki posvečenega - v skladu z vsakokratno stopnjo zakramenta - upodobi po Kristusu v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja. Zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje ali pečat. Zato ga ni mogoče ponoviti niti ne podeliti za omejen čas.

336. S kakšno oblastjo se izvršuje službeno duhovništvo?

1546-1553
1592

         Posvečeni duhovniki govorijo in delujejo pri izvrševanju svoje svete službe ne v svoji avtoriteti in tudi ne po naročilu ali pooblastilu skupnosti, marveč v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve. Zato se službeno duhovništvo razlikuje bistveno in ne le po stopnji od skupnega duhovništva vernikov, katerim v služenje ga je Kristus postavil.

ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA

337. Kakšen je božji načrt za moža in ženo?

1601-1605

         Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da "nista več dva, ampak eno" (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Bodita rodovitna in se množita" (1 Mz 1,28).

338. Čemu je Bog ustanovil zakon?

1643-1644
1652-1654
1659-1660

         Zakonsko zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo, kakor potrjuje Jezus Kristus: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mr 10, 9).

339. Na kakšen način greh ogroža zakon?

1606-1608

         Zaradi prvega greha, ki je povzročil tudi prelom od Stvarnika obdarjenega občestva med možem in ženo, zakonsko zvezo zelo pogosto ogrožata nesloga in nezvestoba. Kljub temu Bog v svojem neskončnem usmiljenju podarja možu in ženi svojo milost, da bi uresničila zedinjenje svojih življenj po prvotnem božjem načrtu.

340. Kaj uči stara zaveza o zakonu?

1609-1611

         Bog zlasti s šolo starozavezne postave in prerokov pomaga svojemu ljudstvu, da postopoma zori v spoznanju enosti in nerazvezljivosti zakona. Zakonska zaveza Boga z Izraelom je priprava in predpodoba nove zaveze, katero je Jezus Kristus, Božji Sin, sklenil s svojo nevesto, Cerkvijo.

341. Katero novost je Kristus podaril zakonu?

1612-1617
1661

         Jezus Kristus ponovno vzpostavlja od Boga hoteni začetni red. Poleg tega daje milost, da bi živeli zakon v novem dostojanstvu zakramenta, namreč kot znamenje njegove zaročniške ljubezni do Cerkve: "Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev" (Ef 5,25).

342. Ali je zakon obveznost za vse?

1618-1620

         Zakon ni obveznost za vse. Bog posebej pokliče nekatere može in žene, da hodijo za Gospodom Jezusom po poti devištva ali celibata zaradi nebeškega kraljestva. Odpovedo se veliki dobrini zakona, da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati. Tako postanejo znamenje popolne prednosti, kakršna pripada Kristusovi ljubezni, in gorečega pričakovanja njegove vrnitve v slavi.

343. Kako se obhaja sklenitev zakona?

1621-1624
1663

         Ker sklenitev zakona postavi oba zakonca v javni življenjski stan v Cerkvi, je njeno liturgično obhajanje javno, pred duhovnikom (ali drugo za to pooblaščeno pričo Cerkve) in drugimi pričami.

344. Kaj je zakonska privolitev?

1625-1632
1662

         Zakonska privolitev je volja, ki jo izrazita mož in žena, da se drug drugemu dokončno podarita z namenom, da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni. Zakon nastane s privolitvijo, ki je zato neobhodno nujno potrebna in nenadomestljiva. Da je zakon veljaven, mora privolitev imeti za predmet resnični zakon, in biti zavestno ter svobodno človeško dejanje, ki ne sloni na sili ali prisili.

345. Kaj je potrebno, kadar eden od zakoncev ni katoličan?

1633-1637

         Mešani zakoni (zakoni med katoličani in krščenimi nekatoličani) potrebujejo dovoljenje cerkvene oblasti. V primeru različnosti vere (zakoni med katoličanom in nekrščenim) je za veljavnost potreben spregled. V vsakem primeru je bistvenega pomena, da zakonca ne izključujeta prevzema bistvenih namenov in lastnosti zakona in da katoliški zakonec potrdi obveznosti, da ohrani vero ter zagotovi krst in katoliško vzgojo otrok. Te obveznosti morajo biti poznane tudi drugemu zakoncu.

346. Kateri so učinki zakramenta zakona?

1638-1642

         Zakrament zakona ustvari med zakoncema trajno in izključno vez. Bog sam zapečati privolitev zakoncev. Zato sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more biti nikoli razvezan. Poleg tega ta zakrament podeli zakoncema potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti.

347. Kateri grehi zelo nasprotujejo zakramentu zakona?

1645-1648
1664

         Takšni grehi so: prešuštvo; mnogoženstvo, ki je v protislovju z enakim dostojanstvom moža in žene kakor tudi z enostjo in izključnostjo zakonske ljubezni; zavračanje rodovitnosti, ki prikrajša zakonsko življenje za dar otrok; ločitev, ki je v nasprotju z nerazvezljivostjo zakona.

348. Kdaj Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev?

1629, 1649

         Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev, kadar je njuno sožitje iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.

349. Kakšen odnos ima Cerkev do ločenih in ponovno poročenih?

1650-1651
1665

         V zvestobi do Gospoda Cerkev ne more priznati kot zakon zvezo ločenih in civilno poročenih. "Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo. In če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje" (Mr 10,11-12). Cerkev posveča tem ljudem pozorno skrb in jih vabi k življenju iz vere, k molitvi, delom ljubezni do bližnjega in h krščanski vzgoji otrok. Vendar tako dolgo, dokler traja ta položaj, ki objektivno nasprotuje božji postavi, ne morejo prejemati zakramentalne odveze, pristopati k svetemu obhajilu in opravljati nekaterih cerkvenih nalog.

350. Zakaj se krščanska družina imenuje tudi domača Cerkev?

1655-1658
1666

         Zato, ker družina izraža in uresničuje občestveno in družinsko naravo Cerkve kot božje družine. Vsi družinski člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu, da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom.

ČETRTO POGLAVJE

DRUGA LITURGIČNA OPRAVILA

ZAKRAMENTALI

351. Kaj so zakramentali?

1667-1672
1677-1678

         Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo pomembno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje.

352. Kaj je eksorcizem?

1673

         Kadar Cerkev s svojo oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudobnega duha). V redni obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan veliki eksorcizem, sme izvršiti samo duhovnik s škofovim pooblastilom.

353. Katere oblike ljudske pobožnosti spremljajo zakramentalno življenje Cerkve?

1674-1676
1679

         Religiozni čut krščanskega ljudstva je vedno našel različne izraze v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki spremljajo zakramentalno življenje Cerkve. Sem spadajo češčenje relikvij, obiskovanje svetišč, romanja, procesije, križev pot in rožni venec. Cerkev z lučjo vere razsvetljuje in pospešuje pristne oblike ljudske pobožnosti.

KRŠČANSKI POGREB

354. Kakšen je odnos med zakramenti in smrtjo kristjana?

1680-1683

         Kristjan, ki umrje v Kristusu, dospe ob koncu svojega zemeljskega bivanja k dovršitvi svojega novega življenja, ki se je začelo pri krstu, prejelo okrepitev pri birmi in se hranilo z evharistijo, predokusom nebeške gostije. Smisel krščanske smrti se razodeva v luči smrti in vstajenja Kristusa, našega edinega upanja. Kristjan, ki umrje v Kristusu Jezusu, odide, da "bi bil doma pri Gospodu" (2 Kor 5,8).

355. Kaj izraža pogreb?

1684-1685

         Pogreb se obhaja v različnih obredih ustrezno z razmerami in izročili posamezne pokrajine. Vedno pa izraža velikonočno naravo krščanske smrti v upanju na vstajenje kakor tudi smisel občestva z rajnim, zlasti z molitvijo za očiščenje njegove duše.

356. Katere so glavne sestavine pogreba?

1686-1690

         Običajno pogreb obsega štiri glavne sestavine: sprejem trupla in nagovor skupnosti z besedami tolažbe in upanja, besedno bogoslužje, evharistično daritev in slovo, s katerim priporočimo dušo rajnega Bogu, viru večnega življenja, medtem ko njegovo telo nesejo h grobu v pričakovanju vstajenja.

TRETJI DEL

ŽIVLJENJE V KRISTUSU

PRVI ODDELEK

ČLOVEKOVA POKLICANOST:
ŽIVLJENJE V DUHU

357. Kako je krščansko nravno življenje povezano z vero in zakramenti?

1691-1698

Kar veroizpoved  priznava, zakramenti posredujejo. Z njimi namreč kristjani prejemajo Kristusovo milost in darove Svetega Duha, ki jih usposabljajo za novo življenje božjih otrok v Kristusu, sprejetem v veri.

"Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo" (sveti Leon Veliki).

PRVO POGLAVJE

DOSTOJANSTVO ČLOVEKOVE OSEBE

ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

358. Kateri je izvir človekovega dostojanstva?

1699-1715

         Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti. Človeška oseba, obdarovana z duhovno in neumrljivo dušo, razumom in svobodno voljo, je naravnana na Boga in s svojo dušo in svojim telesom poklicana k večni blaženosti.

NAŠA POKLICANOST K BLAŽENOSTI

359. Kako človek doseže blaženost?

1716

         Človek doseže blaženost v moči Kristusove milosti, ki ga napravi deležnega božjega življenja. Kristus v evangeliju svojim pokaže pot, ki vodi k sreči brez konca: blagri. Kristusova milost deluje tudi v vsakem človeku, ki, sledeč pravi vesti, išče in ljubi, kar je resnično in dobro, ter se izogiba hudega.

360. Zakaj so blagri za nas pomembni?

1716-1717
1725-1726

         Blagri so v središču Jezusovega oznanjevanja, povzemajo in dopolnjujejo božje obljube od Abrahama dalje. Blagri slikajo obraz Jezusa Kristusa, označujejo pristno krščansko življenje in razkrivajo človeku poslednji cilj njegovega delovanja: večno blaženost.

361. V kakšnem razmerju so blagri do človekovega hrepenenja po sreči?

1718-1719
1725

         Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more potešiti.

362. Kaj je večna blaženost?

1720-1724
1727-1729

         Je gledanje Boga v večnem življenju, v katerem bomo v celoti "deležni božje narave" (2 Pt 1,4), Kristusove slave in uživanja troedinega božjega življenja. Blaženost presega človeške zmožnosti: je nadnaraven in zastonjski božji dar, kakor milost, ki vodi tja. Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire, kar se tiče zemeljskih dobrin, ter nas spodbuja, da ljubimo Boga nad vse.

ČLOVEKOVA SVOBODA

363. Kaj je svoboda?

1730-1733
1743-1744

         Svoboda je od Boga dana zmožnost, da  delujemo ali ne delujemo, da storimo to ali ono, da tako sami od sebe storimo premišljena dejanja. Svoboda je značilnost dejanj, ki so v pravem pomenu človeška. Kolikor bolj delamo dobro, toliko bolj postajamo svobodni. Svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, najvišje Dobro in našo Blaženost. Svoboda vključuje tudi možnost izbirati med dobrim in zlim. Izbira zlega je  zloraba svobode, ki vodi v sužnost greha.

364. Kakšen je odnos med svobodo in odgovornostjo?

1734-1737
1745-1746

         Svoboda naredi človeka odgovornega za svoja dejanja v tolikšni meri, kolikor so prostovoljna. Prištevnost kakega dejanja in odgovornost zanj moreta biti zmanjšani in včasih odpravljeni zaradi nevednosti, nepazljivosti, prisile, strahu, čezmernih čustev, navad.

365. Zakaj ima vsak človek pravico udejanjati svobodo?

1738, 1747

         Pravica udejanjanja svobode je lastna vsakemu človeku, kolikor je neločljiva od njegovega dostojanstva človeške osebe. Zato je treba to pravico vedno spoštovati, zlasti še v nravnih in religioznih stvareh, in jo tudi civilno priznavati in ščititi v mejah skupnega blagra in javnega reda.             

366. Kako je človekova svoboda uvrščena v redu odrešenja?

1739-1742
1748

         Naša svoboda je oslabljena zaradi prvega greha. Naslednji grehi so to oslabitev še bolj zaostrili. Toda "Kristus nas je oprostil za svobodo" (Gal 5,1). Sveti Duh nas s svojo milostjo vodi k duhovni svobodi, da bi iz nas napravil svobodne sodelavce v Cerkvi in v svetu. 

367. Kateri so viri nravnosti človeških dejanj?

1749-1754
1757-1758

         Nravnost človeških dejanj je odvisna od treh virov: od izbranega predmeta, se pravi od resnične ali navidezne dobrine; od namena subjekta, ki deluje, se pravi od cilja, zaradi katerega izvršuje dejanje; od okoliščin dejanja s   posledicami vred.

368. Kdaj je dejanje moralno dobro?

1755-1756
1759-1760

         Dejanje je moralno dobro, kadar predpostavlja obenem dobrost predmeta, namena in okoliščin. Izbrani predmet more sam zase pokvariti celoto dejanja, četudi je namen dober. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz njega prišlo dobro. Slab namen more pokvariti dejanje, četudi je njegov predmet sam v sebi dober. Nasprotno pa dober namen ne napravi dobro neko ravnanje, ki je slabo po svojem predmetu, ker namen ne posvečuje sredstev. Okoliščine morejo zmanjšati ali povečati odgovornost tistega, ki deluje, a ne morejo spremeniti moralne vrednosti dejanj samih, nikoli ne morejo napraviti dobrega nekega dejanja, slabega v sebi.

369. Ali obstajajo dejanja, ki so vedno nedovoljena?

1756, 1761

         Obstajajo dejanja, ki jih je vedno nedovoljeno izbrati zaradi svojega predmeta (na primer bogokletje, uboj, prešuštvo). Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, se pravi nravno zlo, katerega ni mogoče opravičiti z uporabo dobrin, ki bi morda iz njih prišle.

NRAVNOST STRASTI

370. Kaj so strasti?

1762-1766
1771-1772

         Strasti so nagnjenja, vzburkanosti ali vzgibi čutnosti - naravne sestavine človeške psihologije - ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje v smeri tistega, kar dojemamo kot dobro ali kot zlo. Glavne strasti so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje, žalost, jeza. Poglavitna strast je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Samo dobro je ljubljeno, bodisi resnično ali navidezno dobro.

371. Ali so strasti nravno dobre ali zle?

1767-1770
1773-1775

         Strasti, kot vzgibi čutnosti, niso ne dobre ne zle same v sebi. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Biti morejo privzete v kreposti ali pa sprevržene v pregrehe.

VEST

372. Kaj je vest?

1776-1780
1795-1797

         Vest, navzoča v srcu osebe, je sodba razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla. Po njej človeška oseba zaznava nravno vrednost dejanja, ki naj ga stori ali že storjenega dejanja, in mu omogoča prevzeti odgovornost zanj. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki mu govori.

373. Kaj vključuje dostojanstvo osebe v odnosu do vesti?

1780-1782
1798

         Dostojanstvo človeške osebe vključuje pravilnost vesti (to pomeni, da vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in božjo postavo pravično in dobro). Zaradi tega osebnega dostojanstva človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah.

374. Kako se oblikuje vest, da bo pravilna in resnicoljubna?

1783-1788
1799-1800

         Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje vesti.

375. Katera pravila mora vest vedno upoštevati?

1789

         So tri najbolj splošna navodila: 1) Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega. 2) Tako imenovano zlato pravilo: "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim" (Mt 7,12).  3) Krščanska ljubezen vedno spoštuje bližnjega in njegovo vest; to pa seveda ne pomeni sprejeti kot dobro tisto, kar je objektivno zlo.

376. Ali se more vest motiti?

1790-1794
1801-1802

         Oseba mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. A iz razlogov, ki niso vedno prosti osebne krivde, more vest izrekati tudi zmotne sodbe. Ni pa mogoče pripisovati osebi zla, storjenega zaradi nehotene nevednosti, četudi zlo objektivno ostaja zlo. Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest znebi svojih zmot.

KREPOSTI

377. Kaj je krepost?

1803, 1833

         Krepost je trajno in trdno razpoloženje delati dobro. "Cilj krepostnega življenja je v tem, da postanemo podobni Bogu" (sveti Gregor iz Nise). So človeške in božje kreposti.

378. Kaj so človeške kreposti?

1804
1810-1811
1834, 1839

         Človeške kreposti so trajne in stalne popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Pridobimo in okrepimo jih s ponavljanjem nravno dobrih dejanj; očiščuje in dviga pa jih božja milost.

379. Katere so glavne človeške kreposti?

1805, 1834

         Temeljne človeške kreposti so tako imenovanje glavne ali kardinalne kreposti  (lat. cardo = tečaj pri vratih). Vse druge kreposti so razvrščene okoli njih, kajti kardinalne kreposti sestavljajo tečaje krepostnega življenja. So: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.

380. Kaj je razumnost?

1806, 1835

         Razumnost razpoloži razum, da v vsaki okoliščini dojame naše resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njegovo uresničenje. Razumnost usmerja druga kreposti tako, da jim kaže pravilo in mero.

381. Kaj je pravičnost?

1807, 1836

         Pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre. Pravičnost do Bog se imenuje "krepost bogovdanosti".

382. Kaj je srčnost?

1808, 1837

         Srčnost daje trdnost v težavah in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Človeka pripravi do zmožnosti, da žrtvuje celo svoje življenje za pravično stvar.

383. Kaj je zmernost?

1809, 1838

          Zmernost brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in daje, da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin  držimo prave mere.

384. Kaj so božje kreposti?

1812-1813
1840

         So kreposti, ki imajo za svoj izvor, nagib in neposredni predmet Boga samega. Vlite v s posvečujočo milostjo usposabljajo človeka za življenje v povezanosti s sveto Trojico. So temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja; oživljajo vse človeške kreposti. Božje kreposti so poroštvo za to, da je Sveti Duh v zmožnostih človeškega bitja navzoč in deluje.

385. Katere so božje kreposti?

1813, 1841

         Božje kreposti so vera, upanje in ljubezen.

386. Kaj je vera?

1814-1816
1842

         Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, kajti Bog je resnica sama. Z vero se človek svobodno izroči Bogu. Zato si tisti, ki veruje, prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo, saj "vera deluje po ljubezni" (Gal 5,6).

387. Kaj je upanje?

1817-1821
1843

         Upanje je božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.

388. Kaj je ljubezen?

1822-1829
1844 

        Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nad vse in iz ljubezni do Boga ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe. Jezus napravlja iz nje novo zapoved, polnost postave. Ljubezen je "vez popolnosti" (Kol 3,14), temelj drugih kreposti, njihova duša, navdihovalka in urejevalka: brez ljubezni "nisem nič" in "mi nič ne koristi" (1 Kor 13,1-3).

389. Kaj so darovi Svetega Duha?

1830-1831
1845

         Darovi Svetega Duha so trajna razpoloženja, ki napravijo človeka voljnega, da sledi božjim navdihom. Sedmeri sadovi so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji.

390. Kaj so sadovi Svetega Duha?

1832

         Sadovi Svetega Duha so popolnosti, izoblikovane v nas kot predujem večne slave. Cerkveno izročilo jih našteva dvanajst: "Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost" (Gal 5,22-23 vulg.).     

GREH

391.  Kaj zahteva od nas sprejetje božjega usmiljenja?

1846-1848
1870

         Da bi mogli sprejeti božje usmiljenje, moramo priznati svoje krivde in se kesati svojih grehov. Bog sam s svojo besedo in svojim Duhom odkriva naše grehe, nam daje resnico vesti in upanje na odpuščanje.

392. Kaj je greh?

1849-1851
1871-1872

         Greh je "beseda, dejanje ali želja, ki je v nasprotju z večno postavo" (sveti Avguštin). Greh je žalitev Boga, in sicer v nepokorščini do njegove ljubezni. Greh rani človekovo naravo in oškoduje človeško solidarnost. Kristus v svojem trpljenju popolnoma razkrije greh in ga premaga s svojim usmiljenjem.

393. Ali obstaja raznovrstnost grehov?

1852-1853
1873

         Raznovrstnost grehov je velika. Grehe je mogoče razlikovati po njihovem predmetu ali po krepostih ali po zapovedih, ki jim nasprotujejo. Lahko jih razdelimo na grehe neposredno proti Bogu, proti bližnjemu ali proti nam samim. Deliti jih je mogoče tudi na grehe, ki jih storimo z mislimi, besedami, dejanji ali tudi z opustitvami.

394. Kako razlikujemo greh po njegovi velikosti (teži)?

1854

         Razlikujemo smrtni in mali greh.

395. Kdaj človek stori smrtni greh?

1855-1861
1874

          Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v  večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih  grehov  redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

396. Kdaj človek stori mali greh?

1862-1864
1875

           Mali (odpustljivi) greh, ki se bistveno razlikuje od smrtnega, storimo, kadar se pregrešimo v kaki majhni stvari, ali tudi v veliki, a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali greh ne prelomi zaveze z Bogom, a oslabi ljubezen;  v njem se kaže neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira tudi, da bi duša napredovala v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega; zasluži časne kazni očiščevanja.

397. Kako se v nas množi greh?

1865, 1876

         Greh stori, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane   grešljivost, tj. nagnjenost h grehu iste vrste.

398. Kaj je grešljivost?

1866-1867

         Grešljivost (pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo k zlu. Pregrehe moremo porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov, ki so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.

399. Ali imamo odgovornost pri grehih, ki jih storijo drugi?

1868

         Odgovornost imamo, kadar pri njih sodelujemo s krivdo.

400. Kaj so grešne strukture?

1869

         So družbene razmere ali ustanove, ki nasprotujejo božji postavi. So izraz in posledica osebnih grehov.

DRUGO POGLAVJE

ČLOVEŠKA SKUPNOST

OSEBA IN DRUŽBA

401. V čem obstaja človekova družbena razsežnost?

1877-1880
1890-1891

         Skupaj z osebnostnim klicem k blaženosti ima človek družbeno razsežnost kot bistveno sestavino svoje narave in svoje poklicanosti. Dejansko so vsi ljudje poklicani k istemu cilju, Bogu samemu. Obstaja neka posebna podobnost med občestvom božjih oseb in bratstvom, ki so ga ljudje dolžni vzpostaviti med seboj v resnici in ljubezni; ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga.  

402. Kakšno je razmerje med osebo in družbo?

1881-1882
1892-1893

         Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, so človeku nujno potrebne. Koristna so tudi druga združenja, tako znotraj političnih skupnosti kakor na mednarodni ravni, ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

403. Kaj označuje načelo subsidiarnosti?

1883-1885
1894

         To načelo pravi, da nadrejena družba ne sme prevzeti nalog podrejene družbi in je ne oropati njene pristojnosti, marveč jo mora v stiski podpirati.

404. Kaj se še zahteva za pristno človeško življenje v družbi?

1886-1889
1895-1896

         Zahteva se spoštovanje pravičnosti in pravilne hierarhije vrednot kakor tudi podrejanje fizičnih in nagonskih razsežnosti notranjim in družbenim razsežnostim. Zlasti tam, kjer greh kvari družbeno ozračje, je treba klicati k spreobrnjenju srca in k božji milosti, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki bodo stvarno služile vsakemu človeku in celi osebi. Ljubezen, ki zahteva in omogoča  pravično ravnanje, je najvišja socialna zapoved.

UDELEŽENOST PRI DRUŽBENEM ŽIVLJENJU

405. Na čem temelji oblast v družbi?

1897-1902
1918-1920

         Vsaka človeška skupnost potrebuje zakonito oblast,  ki naj zagotavlja red in prispeva k udejanjanju skupnega dobrega. Takšna oblast ima svoj temelj v človeški naravi, ker ustreza redu, ki ga je postavil Bog.

406. Kdaj je izvrševanje oblasti zakonito?

1901
1903-1904
1921-1922

         Izvrševanje oblasti je zakonito, če si prizadeva za skupni blagor in če za dosego tega blagra uporablja moralno dovoljena sredstva. Zato morajo biti politični režimi določeni s svobodno odločitvijo državljanov in morajo spoštovati načelo "pravne države", v kateri vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi. Nepravični zakoni in odredbe, nasprotne nravnemu redu, niso obvezujoče v vesti.        

407. Kaj je skupni blagor?

1905-1906
1924

         Pod skupnim blagrom razumemo vsoto vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznikom omogočajo uresničevati svojo popolnost.

408. Kaj obsega skupni blagor?

1907-1909
1925

         Skupni blagor obsega: spoštovanje in pospeševanje temeljnih človekovih pravic; razvijanje duhovnih in časnih dobrin oseb in družbe; mir in varnost vseh.

409. Kje se na najvišji način uresničuje skupni blagor?

1910-1912
1927

         Najcelovitejše uresničevanje skupnega blagra najdemo v tistih političnih skupnostih, ki branijo in pospešujejo blagor državljanov in manjših občestev, ne da bi pozabljali na vesoljni skupni blagor človeške družine.

410. Kako je človek soudeležen pri uresničevanju skupnega blagra?

1913-1917
1926

         Vsak človek je v skladu z mestom in vlogo, ki jo ima, soudeležen pri pospeševanju skupnega blagra s tem, da spoštuje pravične zakone in prevzema področja, za katera ima osebno odgovornost. To so skrb za lastno družino in zavzemanje pri delu. Državljani se morajo vrhu tega, kolikor je mogoče, dejavno udeleževati javnega življenja.

SOCIALNA PRAVIČNOST

411. Kako družba zagotavlja socialno pravičnost?

1928-1933
1943-1944

         Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar spoštuje dostojanstvo in pravice osebe; to je dejanski cilj družbe. Vrhu tega družba pospešuje socialno pravičnost, ki je povezana s skupnim blagrom in izvrševanjem avtoritete, kadar ustvarja pogoje, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre.

412. Na kaj se nanaša enakost med ljudmi?

1934-1935
1945

         Vsi ljudje uživajo enako dostojanstvo in osnovne pravice. Ustvarjeni po podobi enega samega Boga in obdarjeni z enako razumno dušo, imajo vsi ljudje enako naravo in izvor. V Kristusu, edinem Odrešeniku, so poklicani k isti božji blaženosti.

413. Kako naj vrednotimo neenakosti med ljudmi?

1936-1938
1946-1947

         Obstajajo krivične ekonomske in socialne neenakosti, ki prizadevajo milijone človeških bitij: Te neenakosti so v očitnem nasprotju z evangelijem in nasprotujejo pravičnosti, dostojanstvu človeške osebe in miru. So pa tudi razlike med ljudmi, ki jih povzročajo različni dejavniki ter pripadajo božjemu načrtu. Bog namreč hoče, da vsak prejme od drugega, kar potrebuje, in da tisti, ki razpolagajo s posebnimi "talenti", le-te delijo z drugimi. Takšne razlike opogumljajo in pogosto obvezujejo ljudi k velikodušnosti, k dobrohotnosti in k delitvi z drugimi. Razlike spodbujajo kulture, da se bogatijo druga z drugo.

414. Kako se izraža človeška solidarnost?

1939-1942
1948

         Solidarnost, ki izvira iz človeškega in krščanskega bratstva, se izraža na prvem mestu v pravičnem razdeljevanju dobrin, v poštenem plačevanju dela in v naporu za pravičnejši socialni red. Krepost solidarnosti udejanja tudi delitev duhovnih dobrin vere, ki so še pomembnejše kakor gmotne dobrine.

TRETJE POGLAVJE

BOŽJE ODREŠENJE:
POSTAVA IN MILOST 
 

NRAVNA POSTAVA

415. Kaj je nravna postava?

1949-1953
1975

         Nravna postava je delo božje modrosti. Človeku predpisuje poti, pravila vedenja, ki peljejo k obljubljeni blaženosti, in prepoveduje pota, ki oddaljujejo od Boga.

416. V čem obstaja naravna nravna postava?

1954-1960
1978-1979

         Naravna nravna postava, od Stvarnika vpisana v srce vsakega človeka, obstaja v deležnosti pri božji modrosti in dobroti. Izraža osnovni nravni čut, ki omogoča človeku, da z razumom razlikuje dobro in zlo. Naravna postava je splošno veljavna in nespremenljiva, je temelj osnovnih človekovih dolžnosti  in pravic, kakor tudi človeške družbe in same civilne postave.

417. Ali vsi dojemajo to postavo?

1960

         Zaradi greha naravne nravne postave ne dojemajo vsi vedno in ne z enako jasnostjo in neposrednostjo.

Zato je Bog "zapisal na tabli postave to, česar ljudje niso brali v svojih srcih" (sveti Avguštin).

418. Kakšno je razmerje med naravno postavo in starozavezno postavo?

1961-1962
1980

         Starozavezna postava je prva stopnja razodete postave. Izraža mnoge resnice, ki so naravno dostopne razumu in tako v odrešenjskih zavezah najdejo svojo potrditev in verodostojnost. Njeni nravni predpisi, ki so povzeti v desetih božjih zapovedih, polagajo temelje človekove poklicanosti. Prepovedujejo to, kar nasprotuje ljubezni do Boga in bližnjega, in predpisujejo to, kar je za ljubezen bistveno.

419. Kako se starozavezna postava uvršča v načrt odrešenja?

1963-1964
1981-1982

         Starozavezna postava omogoča spoznati mnoge resnice, ki so dostopne razumu. Kaže na to, kaj je treba in česa se ne sme storiti. Kot moder vzgojitelj pa zlasti pripravlja in razpoloži človeka za spreobrnjenje in sprejem evangelija. Starozavezna postava je sveta, duhovna in dobra. A vendarle je še nepopolna, ker ne daje sama od sebe moči in milosti duha za njeno izpolnjevanje.

420. Kaj je nova postava ali evangeljska postava?

1965-1972
1977
1983-1985

         Nova postava ali evangeljska postava, ki jo je Kristus razglasil in uresničil, je polnost in dovršitev božje postave, naravne in razodete. Povzeta je v zapovedi, naj ljubimo Boga in bližnjega, in naj se ljubimo, kakor nas je ljubil Kristus. Je tudi notranja stvarnost v človeku: milost Svetega Duha, ki omogoča takšno ljubezen. Je "postava svobode" (Jak 1,25), ker nas nagiblje, da delujemo spontano na pobudo ljubezni.

"Nova postava je v prvi vrsti milost Svetega Duha, dana verujočim v Kristusa" (sveti Tomaž Akvinski).

421. Kje najdemo novo postavo?

1971-1974
1986

         Novo postavo najdemo v vsem Kristusovem življenju in oznanjevanju ter nravni katehezi apostolov: govor na gori je njen glavni izraz.

MILOST IN OPRAVIČENJE

422. Kaj je opravičenje?

1987-1995
2017-2020

         Opravičenje je najodličnejše delo božje ljubezni. Je usmiljeno in zastonjsko, nedolgovano delovanje Boga, ki izbriše naše grehe in nas napravi pravične in svete v vsem našem bitju. To se zgodi po milosti Svetega Duha, katero nam je prislužil Kristus s svojim trpljenjem in se nam daje s krstom. Opravičenje omogoči človekov svoboden odgovor, to je vero v Kristusa in sodelovanje z milostjo Svetega Duha.

423. Kaj je milost, ki opravičuje?

1996-1998,
2005, 2021

         Milost je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega troedinega življenja in zmožne delovati po njegovi ljubezni. Imenuje se habitualna milost ali posvečujoča ali pobožanstvujoča milost, ker nas posvečuje in pobožanstvuje. Je nadnaravna, ker je popolnoma odvisna od podarjene pobude Boga in presega zmožnosti človekovega razuma in moči. Torej se izmika našemu izkustvu.

424. Kakšne druge oblike milosti so?

1999-2000
2003-2004
2023-2024

         Poleg habitualne milosti so še: dejanske milosti (priložnostni darovi); zakramentalne milosti (darovi, lastni vsakemu zakramentu); posebne milosti in karizme (ki imajo za cilj skupni blagor Cerkve), med katerimi so stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje cerkvenih služb in dolžnosti krščanskega življenja.

425. Kakšen je odnos med milostjo in človekovo svobodo?

2001-2002
2020-2022

         Milost prehiteva, pripravlja in vzbuja človekov svoboden odgovor. Odgovarja na globoka hrepenenja človekove svobode, jo vabi k sodelovanju in privede do njene popolnosti.

426. Kaj je zasluženje?

2006-2010
2025-2026

         Zasluženje je tisto, kar daje pravico do nagrade za dobro dejanje. V razmerju do Boga človek sam po sebi ne more zaslužiti ničesar, ker je vse prejel zastonj od njega. Vendar mu Bog daje možnost, da si pridobi zasluženja v zedinjenju s Kristusovo ljubeznijo, ki je vir naših zasluženj pred Bogom. Zasluženja naših dobrih del je treba zato pripisovati najprej božji milosti in nato človekovi svobodni volji.

427. Katere dobrine moremo zaslužiti?

2021-2011
2027

         Ob nagibanju Svetega Duha moremo zase in za druge zaslužiti vse milosti, ki so koristne za doseganje večnega življenja, kakor tudi vse časne dobrine, ki so za nas primerne po božjem načrtu. Nihče si ne more zaslužiti prve milosti, ki je na začetku spreobrnjenja in opravičenja.

428. Ali smo vsi poklicani h krščanski svetosti?

2012-2016
2028-2029

         Vsi verujoči so poklicani h krščanski svetosti. Svetost je polnost krščanskega življenja in popolnost ljubezni ter se udejanja v notranjem zedinjenju s Kristusom in po njem s sveto Trojico. Pot kristjanovega posvečenja, potem ko je šla prek križa, bo imela svojo dovršitev v končnem vstajenju pravičnih, ko bo Bog vse v vsem.

CERKEV, MATI IN UČITELJICA

429. V kakšnem smislu Cerkev hrani kristjanovo nravno življenje?

2030-2031
2047

         Cerkev je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in nauke "Kristusove postave" (Gal 6,2); prejema milost zakramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje; Cerkev mu daje zgled presvete Device Marije in svetnikov.

430. Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno področje?

2032-2040
2049-2051

         Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.

431. Kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi?

2041, 2048

         Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega.

432. Kako se glasi pet cerkvenih zapovedi?

2042-2043

         Pet cerkvenih zapovedi se glasi: 1) Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo  posvečevanje teh dni. 2) Spovej se svojih grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat na leto. 3) Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči. 4) Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je Cerkev določila. 5) Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.

433. Zakaj je nravno življenje kristjanov nujno potrebno za oznanjevanje evangelija?

2044-2046

         Zato, ker kristjani s svojim življenjem po Gospodu Jezusu pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev, preoblikujejo svet z duhom evangelija in pospešujejo prihod božjega kraljestva.
 

DRUGI ODDELEK

DESET BOŽJIH ZAPOVEDI

2 Mz 20,2-17

Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo.
Ne moli jih in jim ne služi. Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu  onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo.

Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki skruni njegovo ime.

Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj  in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne tvoj sin, ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat.
Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.

Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog.
Ne ubijaj!
Ne prešuštvuj!
Ne kradi!
Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!
Ne želi hiše svojega bližnjega!
Ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!

5 Mz 5,6-21

Jaz sem Gospod, tvoj Bog,  ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.
Ne imej drugih bogov poleg mene!
Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga.
Pazi, da boš posvečeval sobotni dan.
Spoštuj očeta in mater.
Ne ubijaj!
Ne prešuštvuj!
Ne kradi!
Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!
Ne želi žene svojega bližnjega!
Ne želi… ničesar, kar je tvojega bližnjega!

Katehetski obrazec

Jaz sem Gospod, tvoj Bog.
1.     Veruj v enega Boga!
2.      Ne skruni božjega imena!
3.      Posvečuj Gospodov dan!
4.      Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
5.      Ne ubijaj!
6.      Ne nečistuj!
7.      Ne kradi!
8.      Ne pričaj po krivem!
9.      Ne želi svojega bližnjega žene!
10. Ne želi svojega bližnjega blaga!

434. "Učenik, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?" (Mt 19,16).

2052-2054
2075-2076

         Mladeniču, ki mu zastavi to vprašanje, Jezus odgovori: "Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi", in nato doda: "Pridi in hodi za menoj" (Mt 19,16.21). Hoditi za Jezusom obsega spolnjevanje zapovedi. Postava ni odpravljena, marveč je človek povabljen, naj jo znova najde v osebi božjega Učenika,  ki jo popolnoma uresničuje sam v sebi, razodeva njen polni pomen in izpričuje njeno vekovitost.

435. Kako Jezus razlaga postavo?

2055

         Jezus jo razlaga v luči dvojne in ene same zapovedi ljubezni, polnosti postave: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki" (Mt 22,37-40).

436. Kaj pomeni "dekalog"?

2056-2057

         Dekalog (desetere božje zapovedi) pomeni "deset besed" (2 Mz 34,28). Te besede povzemajo postavo, ki jo je Bog dal izraelskemu ljudstvu po Mojzesu v povezavi z zavezo. Dekalog predočuje zapovedi ljubezni do Boga (prve tri) in do bližnjega (ostalih sedem) ter za izvoljeno ljudstvo in za vsakogar posebej zarisuje pot življenja, ki je osvobojeno suženjstva greha. 

437. Kakšna je povezava dekaloga z zavezo?

2058-2063
2077

         Dekalog se razume v luči zaveze, v kateri se Bog razodeva, ko daje  spoznati svojo voljo. S spolnjevanjem zapovedi ljudstvo izraža svojo pripadnost Bogu in odgovarja s hvaležnostjo na njegovo pobudo ljubezni.

438. Kakšen pomen daje Cerkev dekalogu?

2064-2068
2078

         V zvestobi do Svetega pisma in Jezusovega zgleda Cerkev priznava dekalogu pomembnost in smisel prvega reda. Kristjani so ga dolžni izpolnjevati.

439. Zakaj dekalog sestavlja organsko enoto?

2069, 2079

         Desetere božje zapovedi sestavljajo organsko in neločljivo celoto, ker vsaka zapoved kaže na druge in na ves dekalog. Kdor prestopi eno zapoved,   zato prekrši celotno postavo.

440. Zakaj dekalog obvezuje strogo?

2072-2073,
2080-2081 

        Zato, ker izraža osnovne človekove dolžnosti do Boga in do bližnjega.

441. Ali je mogoče izpolnjevati dekalog?

2074, 2082

         Da, ker nas Kristus, brez katerega ne moremo ničesar storiti, z darom svojega Duha in svoje milosti usposablja izpolnjevati dekalog.

PRVO POGLAVJE

"LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA,
 Z VSEM SRCEM IN Z VSO DUŠO
IN Z VSEM MIŠLJENJEM"

PRVA ZAPOVED:
JAZ SEM GOSPOD, TVOJ BOG.
NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE

442. Kaj vsebuje trditev: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog" (2 Mz 20,2)?

2083-2094
2133-2134

         Vsebuje, da verujoči ohranja in udejanja tri božje kreposti in se izogiba grehov, ki jim nasprotujejo. Vera se trdno oklepa Boga in zavrača tisto, kar ji je nasprotno, kot na primer prostovoljni dvom, nevera, krivoverstvo, odpadništvo, razkolništvo. Upanje zaupljivo pričakuje blaženega gledanja Boga in njegove pomoči, izogiba pa se obupa in predrznega zaupanja. Ljubezen ljubi Boga nad vse: odklanja torej brezbrižnost, nehvaležnost, mlačnost, naveličanost ali duhovno lenobnost in sovraštvo do Boga, ki prihaja iz napuha.

443. Kaj zahteva Gospodova beseda: "Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi" (Mt 4,10)?

2095-2105
2135-2136

         Zahteva: moliti Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dolžno češčenje, tako individualno, posamezno kot občestveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in prošnje; darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega življenja v zedinjenju s popolno Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.

444.  Kako človek udejanja svojo pravico, da služi Bogu v resnici in svobodi?

2104-2109
2137

         Vsak človek ima pravico in nravno dolžnost iskati resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, se spoznane resnice okleniti in zvesto ohranjati ter izkazovati Bogu pristno češčenje. Dostojanstvo človekove osebe hkrati terja, da v verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi - znotraj zahtevanih meja - ravnal po svoji vesti zasebno ali javno, naj bo sam ali združen z drugimi.

445. Kaj Bog prepoveduje, ko zapoveduje: "Ne imej drugih bogov poleg mene!" (2 Mz 20,2)?

2110-2128
2138-2140

         Ta zapoved prepoveduje:
         mnogoboštvo in malikovanje, ki pobožuje kako ustvarjeno bitje, oblast, denar, celo hudobnega duha;
         praznoverje, ki je zabloda češčenja, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in  se izraža tudi v različnih oblikah vedeževanja, čaranja (magije), vražarstva in spiritizma (klicanja duhov);   
         nebogovdanost, ki se izraža v skušanju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki onečašča osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki hoče kupovati ali prodajati duhovne stvarnosti;
         ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti;
         agnosticizem, po katerem ni mogoče nič vedeti o Bogu in vsebuje brezbrižnost in praktični ateizem.

446. Ali božja zapoved: "Ne delaj si rezane podobe..." (2 Mz 20,4) prepoveduje češčenje podob?

2129-2132
2141

         V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno transcendentnega (vse presegajočega) Boga. Izhajajoč iz učlovečenja Božjega Sina je krščansko češčenje svetih podob upravičeno (kakor trdi drugi nicejski cerkveni zbor leta 787), ker temelji na skrivnosti učlovečenega Božjega Sina, v katerem transcendentni Bog postane viden. Ne gre za češčenje podobe, ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena: Kristus, Devica Marija, angeli in svetniki.

DRUGA ZAPOVED:
NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA

447. Kako spoštujemo svetost božjega imena?

2142-2149
2160-2162

         Sveto božje ime spoštujemo s klicanjem, blagoslavljanjem, hvaljenjem in poveličevanjem. Treba se je torej izogibati zlorabe sklicevanja na  božje ime, da bi opravičili zločin, in vsakega neprimernega uporabljanja njegovega imena, kot so bogokletje, ki je samo po sebi velik greh; kletvice in nezvestobe obljubam, narejenim v božjem imenu.        

448. Zakaj je prepovedana kriva prisega?

2150-2151
2163-2164

         Ker se tako vpleta Boga, ki je resnica sama, naj pričuje za laž.          

"Ne prisegaj ne pri Stvarniku, ne pri stvareh, razen po resnici, potrebi in s spoštovanjem" (sveti Ignacij Lojolski).

449. Kaj je kriva prisega?

2152-2155

         Kriva prisega je pod prisego napraviti obljubo, ki je nimaš namena izpolniti, ali prelomiti obljubo, narejeno s prisego. Je težek greh proti Bogu, ki je vedno zvest svojim obljubam.

TRETJA ZAPOVED:
POSVEČUJ GOSPODOV DAN

450. Zakaj je Bog "blagoslovil sobotni dan in ga posvetil" (2 Mz 20,11)?

2168-2172
2189

         Zato, ker se v soboto spominjamo počitka Boga sedmi dan stvarjenja, kakor tudi osvoboditve Izraela iz egiptovske sužnosti in zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom.

451. Kako se Jezus vede do sobote?

2173

         Jezus priznava svetost sobote in z božjo oblastjo podaja pristno razlago te postave: "Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote" (Mr 2,27).

452. Zakaj je bila za kristjane sobota nadomeščena z nedeljo?

2174-2176
2190-2191

         Zato, ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja. Kot "prvi dan tedna" (Mr 16,2), spominja na prvo stvarjenje; kot "osmi dan", dan, ki sledi soboti, pomeni ta dan novo stvarjenje, ki se je začelo s Kristusovim vstajenjem. Nedelja je tako postala za kristjane prvi izmed  vseh dni, prvi izmed vseh praznikov: Gospodov dan, ko Gospod s svojo veliko nočjo (pasho) dopolnjuje duhovno resničnost judovske sobote in naznanja človekov večni počitek v Bogu.

453. Kako posvečujemo nedeljo?

2177-2185
2192-2193

         Kristjani posvečujejo nedeljo in druge zapovedane praznike z udeležbo pri Gospodovi evharistiji. Vzdržijo se tudi tistih dejavnosti, ki ovirajo bogočastje,  Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z družinskimi potrebami ali službe velike socialne koristi, samo da ne bodo uvedle navad, škodljivih za posvečevanje nedelje, za družinsko življenje in zdravje.

454. Zakaj je pomembno civilno priznavati nedeljo kot dela prost dan?

2186-2188
2194-2195

         Zato, da je vsem dana dejanska možnost razpolagati z dovolj počitka in prostega časa, poskrbeti za družinsko, kulturno, družbeno in versko življenje; najti ustrezen čas za meditacijo, razmislek, molk in kulturo;  posvečati se dobrim delom, zlasti v prid bolnim in starim.

DRUGO POGLAVJE

"LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA
KAKOR SAM SEBE"

ČETRTA ZAPOVED:
SPOŠTUJ OČETA IN MATER

455. Kaj ukazuje četrta zapoved?

2196-2200
2247-2248

         Zapoveduje, da izkazujemo čast in spoštujemo svoje starše in tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil oblast.

456. Kakšna je narava družine v božjem načrtu?

2201-2205
2249

         Mož in žena, združena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino. Bog je ustanovil človeško družino in jo obdaril z njeno temeljno zgradbo. Zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev ter na roditev in vzgojo otrok. Med člani iste družine se vzpostavijo osebni odnosi in prvobitne odgovornosti.  V Kristusu družina postane domača Cerkev, ker je skupnost vere, upanja in ljubezni.

457. Kakšno mesto zavzema družina v družbi?

2207-2208

         Družina je prvotna celica družbenega življenja. Je pred katerim koli  priznanjem s strani javne oblasti. Načela in vrednote družine sestavljajo temelj družbenega življenja. Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi.

458. Kakšne dolžnosti ima družba do družine?

2209-2213
2250

         Družba ima dolžnost podpirati in utrjevati zakon in družino, ob spoštovanju načela subsidiarnosti. Civilne oblasti morajo spoštovati, ščititi in pospeševati pravo naravo zakona in družine, javno moralo, pravice staršev in blaginjo v družinah.

459. Katere so dolžnosti otrok do staršev?

2214-2220
2251

         Otroci dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost), hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v položaju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.

460. Katere so dolžnosti staršev do otrok?

2221-2231

         Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere. Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.

461. Kako starši vzgajajo svoje otroke v krščanski veri?

2225-2226
2252-2253

         V prvi vrsti z zgledom, molitvijo, družinsko katehezo in udeležbo pri cerkvenem življenju.

462. Ali so družinske vezi absolutna dobrina?

2232-2233

         Družinske vezi so sicer pomembne, niso pa absolutne, ker je kristjanov prvi poklic hoditi za Jezusom in ga ljubiti: "Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden; kdor ljubi sina ali hčer bolj kot mene, ni mene vreden" (Mt 10,37). Starši morajo z veseljem pospeševati hojo za Jezusom pri svojih otrocih, in sicer v vsakem življenjskem stanu, tudi v posvečenem življenju ali v duhovniški službi.

463. Kako se izvršuje oblast v različnih okoljih civilne družbe?

2234-2237
2254

         Vedno se izvršuje kot služenje, ki spoštuje temeljne človekove pravice, pravilno hierarhijo vrednot, zakone, distributivno pravičnost in načelo subsidiarnosti. Vsakdo mora v izvrševanju oblasti iskati korist skupnosti rajši kot svojo in se mora pri svojih odločitvah navdihovati ob resnici o Bogu, človeku in svetu.         

464. Kakšne so dolžnosti državljanov do civilnih oblasti?

2238-2241
2255

         Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje predstojnike gledajo kot na predstavnike Boga; z njimi naj pošteno sodelujejo, da se bo javno in družbeno življenje dobro odvijalo. To vključuje ljubezen in služenje domovini, volilno pravico in dolžnost, plačevanje davkov, obrambo dežele in pravico do konstruktivne kritike.

465. Kdaj državljan ne sme ubogati civilnih oblasti?

2242-2243
2256-2257

         Državljan v vesti ne sme ubogati, kadar zakoni civilnih oblasti nasprotujejo zahtevam nravnega reda: "Boga je treba poslušati bolj kakor ljudi" (Apd 5,29).

PETA ZAPOVED:
NE UBIJAJ

466. Zakaj je treba človeško življenje spoštovati?

2258-2262
2318-2320

         Zato, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti. "Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj" (2 Mz 23,7).

467. Zakaj zakonita obramba oseb in družbe ni proti tej normi?

2263-2265
2321

         Zato, ker gre v zakoniti obrambi v sili za odločitev braniti se in za vrednotenje  pravice do življenja, tako svojega kakor drugih, in ne za odločitev ubijati. Zakonita obramba v sili je lahko resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenje drugih. Seveda pa ne sme vključevati uporabe večje sile, kakor je potrebno.

468. Čemu služi kazen?

2266

         Kazen, ki jo naloži zakonita javna oblast, ima namen, da popravi nered,  ki ga je uvedlo zlo dejanje, brani javni red in varnost oseb ter prispeva k poboljšanju krivca. 

469. Kakšna kazen se sme naložiti?

2266-2267

         Naložena kazen mora biti skladna s težo prestopka. Danes ima država na voljo možnosti, da brzda hudodelstvo s tem, da krivca napravi nenapadalnega. Zato so primeri absolutne nujnosti smrtne kazni "zelo redki, če praktično ne že povsem neobstoječi" (Evangelium vitae). Kadar je dovolj nekrvavih sredstev, se bo oblast omejila nanje, ker ta sredstva bolje ustrezajo konkretnim pogojem skupne blaginje, so bolj prikladna dostojanstvu osebe in krivcu dokončno ne odvzamejo možnosti, da se poboljša.

470. Kaj prepoveduje peta zapoved?

2268-2283
2322-2325

         Peta zapoved prepoveduje, kar hudo nasprotuje nravni postavi:
         neposreden in nameren uboj in sodelovanje pri njem;
         direkten splav, hoten kot cilj in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem nakoplje kazen izobčenja, ker je treba človeško življenje spoštovati in ščititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti od trenutka spočetja dalje;
         direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb;
         samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda žalitev pravične ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega. Kar se tiče odgovornosti, more biti povečana zaradi pohujšanja, more pa biti tudi zmanjšana zaradi posebno hudih psihičnih motenj ali velikega strahu.

471. Kateri zdravniški postopki so dovoljeni, kadar menimo, da je smrt čisto blizu?

2278-2279

         Nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku, ni mogoče zakonito prekiniti. Dovoljena pa je uporaba analgetikov (sredstev, ki blažijo bolečino), ki ne povzročajo smrti, kakor tudi odklonitev "terapevtske zagrizenosti", to je izbire nesorazmernih medicinskih postopkov brez razumnega upanja na pozitiven izid.

472. Zakaj mora družba ščititi vsak zarodek?

2273, 2323

         Neodtujljiva pravica vsakega človeka do življenja od spočetja dalje je bistvena prvina civilne družbe in njene zakonodaje. Če država ne postavlja svoje moči v službo pravic vseh in zlasti najslabotnejših, med katerimi so spočeti še ne rojeni, so ogroženi sami temelji pravne države.

473. Kako se izogniti pohujšanju?

2284-2287
2326

         Pohujšanju, ki obstaja v napeljevanju drugih, naj delajo slabo, se izognemo tako, da spoštujemo dušo in telo osebe. Če kdo premišljeno zapeljuje druge v hud greh, zagreši veliko krivdo.

474. Kakšno dolžnost imamo do telesa?

2288-2291

         Imeti moramo razumno skrb za telesno zdravje, svoje in drugih, vendar  se moramo izogibati kultu telesa in vsem pretiravanjem. Dalje se je treba izogibati uporabi drog, ki imajo zelo uničujoče učinke za zdravje in človeško življenje, in tudi zlorabi  jedi, alkohola, tobaka in zdravil.

475. Kdaj so znanstveni, medicinski ali psihološki poizkusi na osebah ali na človeških skupinah nravno zakoniti?

2292-2295

         Takšni poizkusi so nravno zakoniti, če so v službi neokrnjenega blagra osebe in družbe ter če ne spravljajo v nesorazmerno nevarnost človekovega življenja ali fizične in psihične integritete teh oseb; te osebe morajo biti o tem ustrezno informirane in s tem soglasne.

476. Ali sta presaditev in darovanje organov pred smrtjo ali po njej dovoljena?

2296

         Presajanje organov je nravno sprejemljivo s soglasjem darovalca in brez pretiranih tveganj zanj. Za plemenito dejanje darovanja organov po smrti mora biti popolnoma ugotovljena resnična smrt darovalca.

477. Katera dejanja nasprotujejo spoštovanju telesne neokrnjenosti človeške osebe?

2297-2298

         Takšna dejanja so: ugrabitve in osamitve oseb za talce, terorizem, mučenje, posilstva,  direktna sterilizacija. Amputacije udov in pohabljanja osebe so nravno dovoljene samo za neobhodno nujne terapevtske namene iste osebe.

478. Kakšno skrb moramo imeti za umirajoče?

2299

         Umirajoči imajo pravico preživeti zadnje trenutke svojega zemeljskega življenja v dostojanstvu, zlasti s podporo molitve in zakramentov, ki pripravljajo na srečanje z živim Bogom.

479. Kako je treba ravnati s telesi umrlih?

2300-2301

         S telesi umrlih je treba ravnati s spoštljivostjo in z ljubeznijo. Njihovo upepeljevanje je dovoljeno, če to nima namena postavljati pod vprašaj vere v vstajenje mesa.

480. Kaj terja Gospod od vsake osebe glede miru?

2302-2303
2330

         Gospod, ki oznanja: "Blagor tistim, ki delajo za mir" (Mt 5,9), zahteva mir srca. Kot nemoralno obsoja jezo, ki je težnja po maščevanju za prejeto zlo; obsoja tudi sovraštvo, ki vodi k temu, da bližnjemu želimo zlo. Če so te drže prostovoljne in premišljene v pomembnih rečeh, so hudi grehi zoper ljubezen.

481. Kaj je mir na zemlji?

2304-2305

         Mir na zemlji, ki se zahteva za spoštovanje in rast človeškega življenja, ni le v tem, da ni vojne ali da vlada ravnotežje nasprotujočih si sil, ampak je "spokojnost reda" (sveti Avguštin), "sad pravičnosti" (Iz 32,17) in učinek ljubezni. Zemeljski mir je podoba in sad Kristusovega miru.

482. Kaj se zahteva za mir na zemlji?

2304-2306

         Za mir na zemlji se zahteva pravična razdelitev in zaščita osebnih dobrin;  možnost, da se ljudje svobodno srečujejo med seboj; spoštovanje dostojanstva oseb in ljudstev; gojitev pravičnosti in bratstva med ljudmi.

483. Kdaj je poseg vojaške sile nravno dovoljen?

2307-2309

         Poseg vojaške sile je nravno upravičen, če so hkrati navzoči naslednji pogoji: gotovost, da bo treba prestajati trajno in hudo škodo; neučinkovitost vsake miroljubne alternative; utemeljene možnosti uspeha; izogibanje hujšemu  zlu,  upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodobnega orožja.

484. Kdo je v primeru vojne nevarnosti pristojen za strogo ocenjevanje teh pogojev?

2309-2311

         Ocenjevanje teh pogojev je stvar razumne razsodbe voditeljev, ki imajo tudi pravico, da državljanom naložijo obveznost narodne obrambe. Pri tem  morajo  upoštevati  osebno pravico ugovora vesti tistih, ki odklanjajo uporabo orožja, imajo pa dolžnost služiti skupnosti na drug način.   

485. Kaj zahteva nravna postava v primeru vojne?

2312-2314
2328

         Nravna postava ostaja vedno veljavna, tudi v primeru vojne. Zahteva, da se človekoljubno ravna s tistimi, ki se ne bojujejo, z ranjenimi vojaki in z ujetniki. Dejanja, ki premišljeno nasprotujejo mednarodnemu pravu, in povelja, ki jih zapovedujejo, so zločini, katerih slepa pokorščina nikakor ne more opravičiti. Kot najhujše grehe je treba obsoditi množična uničevanja kakor tudi iztrebljanje ljudstva ali narodnostne manjšine. Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem tistih, ki jih ukazujejo.

486. Kaj je treba storiti, da se izognemo vojni?

2315-2317
2327-2330

         Zaradi zla in krivic, ki jih vsaka vojna povzroča, je treba storiti vse, kar je po pameti mogoče, da se ji na vsak način izognemo. Prav posebej se je treba izogibati: kopičenju orožja in trgovanju z njim zunaj pravnih določil zakonitih oblasti; krivicam, zlasti gospodarskim in družbenim; narodnostnim in verskim zapostavljanjem; zavisti, nezaupanju, oholosti in maščevalnosti. Kar je storjeno za premagovanje tega in drugega nereda, prispeva h graditvi miru in k izogibanju vojni.

ŠESTA ZAPOVED:
NE PREŠUŠTVUJ

487. Kakšno nalogo ima človeška oseba do svoje spolne identitete?

2331-2336
2392-2393

         Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo z enakim osebnim dostojanstvom in vpisal vanj poklicanost k ljubezni in občestvu. Stvar vsakega je, da sprejme svojo spolno identiteto ter spozna njeno pomembnost za vso osebo, njeno specifičnost in komplementarnost (dopolnilnost).

488. Kaj je čistost?

2337-2338
2395

         Čistost je uspela integracija (vključitev) spolnosti v osebo. Spolnost postane resnično človeška, kadar je na pravilen način zajeta v odnos od osebe do osebe. Čistost je nravna krepost, božji dar, milost, sad delovanja Duha.

489. Kaj vsebuje krepost čistosti?

2339-2343
2346

         Čistost vsebuje vajo v obvladovanju samega sebe kot izraz človeške svobode, naravnane k podarjanju samega sebe. V ta namen je potrebna celovita in trajna vzgoja, ki napreduje po stopnjah rasti.

490. Katera sredstva pomagajo živeti čistost?

2340-2347

         Na voljo so številna sredstva: božja milost, pomoč zakramentov, molitev, poznavanje samega sebe, prakticiranje askeze, prilagojene različnim položajem, uresničevanje nravnih kreposti, zlasti kreposti zmernosti, ki teži k temu, da bi z razumnostjo prežela strasti.

491. Na kakšen način so vsi poklicani živeti čistost?

2348-2350
2394

         Vsi so v hoji za Kristusom, ki je vzor vsake čistosti, poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim stanom: eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, odličnem načinu, kako sebe lažje predati Bogu z nerazdeljenim srcem; drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.

492. Kateri so glavni grehi zoper čistost?

2351-2359
2396

         Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so  napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).

493. Zakaj šesta zapoved prepoveduje vse grehe zoper čistost, čeprav se zapoved glasi: "Ne prešuštvuj"?

2336

         Čeprav v svetopisemskem besedilu dekaloga beremo: "Ne prešuštvuj" (2 Mz 20,14), izročilo Cerkve sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume šesto božjo zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.

494. Kakšna je naloga civilnih oblasti do čistosti?

2354

         Civilne oblasti, ki so dolžne podpirati spoštovanje dostojanstva osebe, morajo prispevati k ustvarjanju okolja, ugodnega za čistost. Z ustreznimi zakoni morajo preprečevati širjenje nekaterih prej omenjenih hudih prestopkov zoper  čistost, da bi obvarovale zlasti mladoletne in slabotnejše.

495. Katere so dobrine zakonske ljubezni, na katere je spolnost naravnana?

2360-2361
2397-2398

         Dobrine zakonske ljubezni, ki je za krščene posvečena z zakramentom zakona, so: enost, zvestoba, nerazvezljivost in odprtost za rodovitnost.

496. Kakšen smisel ima zakonsko dejanje?

2362-2367

         Zakonsko dejanje ima dvojni smisel: smisel združitve (medsebojna podaritev zakoncev) in smisel roditve (odprtost za porajanje življenja). Nihče ne sme pretrgati neločljive povezave, ki jo je Bog hotel med dvema smisloma zakonskega dejanja, in izključevati enega ali drugega od njiju.

497. Kdaj je urejanje rojstev nravno?

2368-2369
2399

         Urejanje rojstev, ki predstavlja enega od vidikov odgovornega očetovstva in materinstva, je objektivno v skladu z nravnostjo, kadar ga zakonci udejanjajo brez zunanjih ukazov, tudi ne iz sebičnosti, ampak iz resnih nagibov in z metodami, ki se skladajo z objektivnimi merili nravnosti, to je z občasno vzdržnostjo in z zatekanjem k neplodnim obdobjem.

498. Katera so nenravna sredstva za urejanje rojstev?

2370-2372
2399

         Notranje nenravno je vsako dejanje,  ki bi bodisi v predvidevanju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja. Taka dejanja so na primer neposredna sterilizacija ali kontracepcija.

499. Zakaj sta umetna osemenitev in oploditev nenravni?

2373-2377

         Nenravni sta zato, ker razdružujeta dejanje roditve od dejanja, s katerim se zakonca podarjata drug drugemu; tako vzpostavljata gospostvo tehnike nad izvorom in namenom človeške osebe. Tehnike heterologne osemenitve in oploditve, pri katerih je vključena tretja oseba zunaj zakonskega para, kršijo poleg tega otrokovo pravico, da izhaja od enega očeta in ene matere, ki ju pozna, ki sta med seboj povezana z zakonom in ki imata izključno pravico, da postaneta oče in mati samo drug prek drugega. 

500. Kako gledamo na otroka?

2378, 2398

         Otrok je božji dar, najodličnejši dar zakona. Ne obstaja pravica do otrok ("hočem otroka za vsako ceno"). Pač pa ima otrok pravico, da je sad zakonskega dejanja svojih staršev; otrok ima tudi  pravico biti spoštovan kot oseba že od prvega trenutka svojega spočetja.

501. Kaj moreta storiti zakonca, kadar nimata otrok?

2379

         Če zakoncema, potem ko sta izčrpala vsa zakonita medicinska sredstva, ni bil podarjen otrok, moreta izkazovati svojo velikodušnost tako, da varujeta ali posvojita otroke ali spolnjujeta zahtevna opravila služenja bližnjemu. Na ta način postaneta v bogati meri duhovno rodovitna.

502. Katere so kršitve dostojanstva zakona?

2380-2391
2400

         Takšne kršitve so: prešuštvo, ločitev zakona, mnogoženstvo, krvoskrunstvo (incest), svobodna zveza (konvivenca ali skupno prebivanje, konkubinat ali priležništvo), zakonsko dejanje pred zakonom ali zunaj njega.

SEDMA ZAPOVED:
NE KRADI

503. Za kaj  gre v sedmi zapovedi?

2401-2402

         Gre za vesoljno namenitev in razdelitev dobrin, zasebno lastnino ter spoštovanje oseb, njihovih dobrin in neokrnjenosti stvarstva. Cerkev vidi v tej zapovedi utemeljen tudi svoj družbeni nauk, ki obsega pravilno ravnanje v gospodarstvu in družbenem življenju ter pravico in dolžnost človeškega dela, pravičnost in solidarnost med narodi, ljubezen do ubogih.

504. Pod kakšnimi pogoji obstaja pravica do zasebne lastnine?

2403, 2452 

        Pravica do zasebne lastnine obstaja pod pogojem, da je bila pridobljena ali prejeta na pravičen način in da vesoljna namenitev dobrin za zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi prvenstveno ostane.

505. Kakšen je namen zasebne lastnine?

2404-2406

         Namen zasebne lastnine je zagotavljati svobodo in dostojanstvo posameznih oseb. Pomaga  naj jim zadostiti osnovne potrebe tistih, za katere so odgovorni, in stati ob strani tudi drugim, ki živijo v stiski.

506. Kaj ukazuje sedma zapoved?

2407-2415
2450-2451

         Sedma zapoved ukazuje spoštovanje tuje dobrine s tem, da izvršujemo dela pravičnosti in ljubezni, zmernosti in solidarnosti. Prav posebej ta zapoved zahteva spoštovanje danih obljub in sklenjenih pogodb; popravo storjene krivice in vrnitev krivično prisvojenega; spoštovanje neokrnjenosti stvarstva, tako da  pametno in zmerno uporabljamo zaklade zemlje, rastline in živali po vsem svetu, s posebno pozornostjo do vrst, ki jim grozi izumrtje.

507. Kakšen odnos mora imeti človek do živali?

2416-2418
2456-2457

         Človek mora ravnati z živalmi, ki so od Boga ustvarjena bitja, z dobrohotnostjo. Izogiba naj se tako pretirane ljubezni do njih kakor tudi njihove nerazsodne uporabe, zlasti pri znanstvenih poskusih, ki prestopajo razumne meje in povzročajo odvečne bolečine živalim.

508. Kaj prepoveduje sedma zapoved?

2408-2414
2453-2455

         Sedma zapoved prepoveduje predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izplačevanjem nepravične plače; s špekuliranjem glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobiček na  škodo drugih; s ponarejanjem čekov in računov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno povzročanje škode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderuštvo, korupcijo, zasebno zlorabo družbenih dobrin, nalašč slabo izvršena dela kakor tudi razsipnost.

509. Kakšna je vsebina socialnega nauka Cerkve?

2419-2423

         Socialni nauk Cerkve je organski razvoj evangeljske resnice o dostojanstvu človeške osebe in o njeni družbeni razsežnosti. Vsebuje načela za razmišljanje, oblikuje kriterije za presojanje, daje napotke in smernice za delovanje. 

510. Kdaj Cerkev poseže vmes na socialnem področju?

2420, 2458

         Cerkev poseže vmes s tem, da izreka nravno sodbo v gospodarski in družbeni zadevi, kadar to zahtevajo osnovne pravice osebe, skupnega blagra ali zveličanja duš.

511. Kako naj se vzpostavi socialno in ekonomsko življenje?

2426, 2459

         V skladu z lastnimi metodami naj se v okviru nravnega reda in socialne pravičnosti tako vzpostavi, da bo v službi celega človeka v njegovi neokrnjenosti in vse človeške skupnosti. Človek mora biti začetnik, središče in cilj ekonomskega in socialnega življenja.

512. Kaj nasprotuje družbenemu nauku Cerkve?

2424-2425

         Družbenemu nauku Cerkve nasprotujejo ekonomski in družbeni sistemi, ki teptajo temeljne pravice osebe ali imajo dobiček za izključno pravilo in poslednji cilj. Zato Cerkev zavrača ideologije, pridružene v modernih časih "komunizmu" ali ateističnim in totalitarnim oblikam "socializma". Cerkev poleg tega zavrača individualizem in absolutno prednost tržne zakonitosti nad človeškim delom v praksi "kapitalizma".

513. Kakšen pomen ima delo za človeka?

2427-2428
2460-2461

         Delo je za človeka dolžnost in pravica, po njem sodeluje z Bogom Stvarnikom. Ko namreč oseba dela z zavzetostjo in pristojnostjo, dovršuje zmožnosti, vpisane v njegovo naravo, časti Stvarnikove darove in prejete talente, vzdržuje sebe in svoje domače, služi človeški skupnosti. Delo more biti vrhu tega sredstvo posvečenja in sodelovanja s Kristusom za zveličanje drugih.

514. Do kakšnega dela ima vsak človek pravico?

2429-2430
2433-2434

         Dostop do varnega in poštenega dela mora biti brez krivične diskriminacije odprt vsakemu človeku, ob spoštovanju svobodne ekonomske pobude in pravega plačila.

515. Kakšna je odgovornost države glede dela?

2431, 2433

         Stvar države je zagotoviti osebno svobodo in lastnino kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe; nadzorovati in voditi izvajanje človekovih pravic na gospodarskem področju. Glede na okoliščine mora družba pomagati državljanom najti delo.

516. Kakšno nalogo imajo voditelji podjetij?

2432

         Voditelji podjetij nosijo družbeno in gospodarsko odgovornost za svoje posle. Upoštevati morajo blagor ljudi in ne le povečevanje dobičkov, tudi če so ti potrebni za zagotavljanje investicij, prihodnost podjetij, zaposlenost in pozitiven razvoj gospodarskega življenja.

517. Kakšne dolžnosti imajo delavci?

2435-2436

         Delavci morajo opravljati svoje delo z zavzetostjo, pristojnostjo in predanostjo. Morebitna nesoglasja morajo reševati s pogovorom. Zatekanje k nenasilni stavki je nravno zakonito, kadar se pokaže kot nujno sredstvo za dosego sorazmernega dohodka in upoštevajoč skupni blagor.

518. Kako se udejanjata pravičnost in solidarnost med narodi?

2437-2441

         Na mednarodni ravni morajo vsi narodi in ustanove sodelovati  v solidarnosti in subsidiarnosti z namenom, da odpravijo ali vsaj zmanjšajo bedo, neenakost gospodarskih virov in sredstev, ekonomske in socialne krivice, izkoriščanje oseb, kopičenje dolgov ubogih dežel, sprevržene mehanizme, ki ovirajo razvoj manj razvitih dežel.

519. Na kakšen način se kristjani udeležujejo političnega in družbenega življenja?

2442

         Verni laiki neposredno posegajo v politično in družbeno življenje, ko s krščansko vnemo vnašajo življenje v zemeljske stvarnosti in sodelujejo z vsemi kot pristni pričevalci za evangelij in kot delavci za mir in pravičnost.

520. Ob čem se navdihuje ljubezen do ubogih?

2443-2449
2462-2463

         Ljubezen do ubogih se navdihuje ob evangeliju blagrov in Jezusovem zgledu v njegovi nenehni pozornosti do ubogih. Jezus je rekel: "Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). Ljubezen do ubogih se udejanja v prizadevanju proti gmotnemu uboštvu, a tudi proti številnim oblikam kulturnega, moralnega in religioznega uboštva. Dela duhovnega in telesnega usmiljenja ter številne dobrodelne ustanove, ki so se porajale v teku stoletij, so konkretno pričevanje prednostne ljubezni do ubogih, ki označuje Jezusove učence.  

OSMA ZAPOVED:
NE PRIČAJ PO KRIVEM

521. Kakšno dolžnost ima človek do resnice?

2464-2470
2505

         Vsak človek je poklican k iskrenosti in resnicoljubnosti v ravnanju in govorjenju. Vsakdo ima dolžnost iskati resnico in se je oklepati ter vse svoje življenje uravnavati po zahtevah resnice. V Jezusu Kristusu se je v celoti razodela resnica Boga: on je Resnica. Kdor hodi za njim, živi v Duhu resnice, in se varuje dvoličnosti, pretvarjanja in hinavščine.

522.  Kako pričujemo za resnico?

2471-2474
2505-2506

         Kristjan mora izpričevati evangeljsko resnico na vseh področjih svoje javne in zasebne dejavnosti ter, če je potrebno, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere.

523. Kaj prepoveduje osma zapoved?

2475-2487
2507-2509

         Osma zapoved prepoveduje:
         krivo pričevanje, krivo prisego, laž, katere teža se meri v skladu z resnico, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami in nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo žrtve;
         predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje, ki zmanjšajo ali škodujejo dobremu imenu in časti, do katere ima človek pravico;
         laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če so povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti.
         Prestopek zoper resnico zahteva, da ga popravimo, če je povzročil škodo drugim.

524. Kaj zahteva osma zapoved?

2488-2492
2510-2511

         Osma zapoved zahteva spoštovanje resnice, in sicer v povezavi z razločevanjem ljubezni:
pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor, obrambo zasebnega življenja, nevarnost pohujšanja;
pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, razen v izjemnih primerih ob predložitvi sorazmerno tehtnih razlogov;
in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti.

525. Kako je treba uporabljati sredstva družbenega obveščanja?

2493-2499
2512

         Informacija prek sredstev obveščanja mora biti v službi skupnega blagra, vsebinsko mora vedno ustrezati resnici in biti neokrnjena ob upoštevanju tistih meja, ki jih nalagata pravo in človeški obzir. Vrhu tega mora biti informacija izrečena na pošten in primeren način, ki tenkočutno spoštuje nravne postave, zakonite pravice in dostojanstvo osebe.

526. Kakšen je odnos med resnico, lepoto in sakralno umetnostjo?

2500-2503
2513

         Resnica je sama po sebi lepa. S seboj prinaša sijaj duhovne lepote. Poleg besede so še številne izrazne oblike resnice, zlasti umetnine. Vznikajo iz talenta, ki ga je podaril Stvarnik, in iz napora človeka samega. Da bi bila sakralna umetnost resnična in lepa, mora klicati v spomin in poveličevati presežno skrivnost Boga, ki se je prikazala v Kristusu, in voditi k adoraciji, molitvi in k ljubezni do Boga stvarnika in odrešenika, ki je vzvišena lepota resnice in ljubezni.

DEVETA ZAPOVED:
NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE

527. Kaj zahteva deveta zapoved?

2514-2517
2528-2530

         Deveta zapoved ukazuje, da premagujemo mesena poželenja v mislih in željah. Boj zoper meseno poželenje gre prek očiščevanja srca in kreposti zmernosti.  

528. Kaj prepoveduje deveta zapoved?

2518-2519
2531

         Deveta zapoved prepoveduje gojiti misli in želje glede dejanj, ki jih prepoveduje šesta zapoved.

529. Kako pridemo do čistosti srca?

2520, 2532

         Z božjo milostjo in v boju zoper neurejena nagnjenja se krščeni povzpne do čistosti srca s krepostjo in z darom čistosti, s čistostjo namena, s čistostjo zunanjega in notranjega pogleda, z obvladovanjem čustev in domišljije ter z molitvijo. 

530. Kaj čistost še zahteva?

2521-2527
2533

         Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo intimnost, izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti. Čistost srca osvobaja od razširjenega erotizma in odstranja predstave, ki pospešujejo bolestno radovednost. Zahteva tudi očiščenje družbenega ozračja z nenehnim bojem zoper permisivnost nravi, ki temelji na zmotnem pojmovanju človeške svobode.

DESETA ZAPOVED:
NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

531. Kaj zahteva in kaj prepoveduje deseta zapoved?

2534-2543
2551-2554

         Ta zapoved dopolnjuje prejšnjo in zahteva notranji odnos spoštovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost, ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino.

532. Kaj zahteva Jezus z uboštvom srca?

2544-2547
2555-2556

         Jezus zabičuje svojim učencem, naj mu dajejo prednost pred vsemi stvarmi in vsemi ljudmi. Zapoved o nenavezanosti na bogastvo - v duhu evangeljskega uboštva - je predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki nas osvobaja zaskrbljenosti za jutrišnji dan ter nas pripravlja za blagor "ubogih v duhu, katerim pripada nebeško kraljestvo" (Mt 5,3).

533. Katero je človekovo največje hrepenenje?

2548-2550
2557

         Največje človekovo hrepenenje je gledati Boga. To je krik vsega njegovega bitja: "Hočem gledati Boga!" Človek doseže svojo resnično in polno srečo v gledanju in v blaženosti Boga, ki ga je ustvaril za ljubezen in ga priteguje k sebi s svojo neskončno ljubeznijo.

"Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti" (sveti Gregor iz Nise).

ČETRTI DEL

KRŠČANSKA MOLITEV

PRVI ODDELEK

MOLITEV V KRŠČANSKEM
ŽIVLJENJU

534. Kaj je molitev?

2558-2565
2590

         Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za dobrine, ki ustrezajo njegovi volji. Molitev je vedno dar Boga, ki prihaja, da bi srečal človeka. Krščanska molitev je oseben in živ odnos božjih otrok s svojim neskončno dobrim Očetom, z njegovim Sinom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom, ki prebiva v njihovih srcih.

PRVO POGLAVJE

RAZODETJE O MOLITVI

535. Zakaj obstaja poklicanost vseh k molitvi?

2566-2567
2591

         Zato, ker Bog s stvarjenjem pokliče vsako bitje iz niča v bivanje in ker človek tudi po svojem padcu v greh ostaja sposoben spoznati svojega Stvarnika in ohranja hrepenenje po tistem, ki ga je poklical v bivanje. Vsa verstva - in na poseben način celotna odrešenjska zgodovina - pričujejo o tem človekovem hrepenenju po Bogu. Najprej pa Bog neutrudljivo priteguje vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju z njim v molitvi.

RAZODETJE O MOLITVI
V STARI ZAVEZI

536. V čem je Abraham zgled molitve?

2570-2573
2592

         Abraham je zgled molitve zato, ker hodi v božji navzočnosti, posluša Boga in ga uboga. Njegova molitev je boj vere, ker tudi v trenutkih preizkušnje ohranja svojo vero v božjo zvestobo. Še več, potem ko je Abraham sprejel Gospoda v svojem šotoru in mu je ta zaupal svoj sklep, si upa prositi za grešnike z drznim zaupanjem.

537. Kako je Mojzes molil?

2574-2577
2593

         Mojzesova molitev je zgled kontemplativne (premišljevalne) molitve. Bog, ki pokliče Mojzesa iz gorečega grma, se pogosto in na dolgo pomenkuje z njim "iz obličja v obličje, kakor človek govori s svojim prijateljem" (2 Mz 33,11). Iz te zaupljivosti z Bogom Mojzes črpa moč, da neodjenljivo prosi za ljudstvo. Ta molitev je tako predpodoba priprošnje edinega srednika Jezusa Kristusa.

538. Kakšen odnos do molitve imata tempelj in kralj v stari zavezi?

2578-2580
2594

         V senci božjega šotora, skrinje zaveze in kasneje templja se razcveteva molitev božjega ljudstva pod vodstvom pastirjev. Med njimi je  David kralj "po božjem srcu", pastir, ki moli za svoje ljudstvo. Njegova molitev je zgled za molitev ljudstva, ker je zvesto oklepanje božje obljube in ljubeče zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod.

539. Kakšno vlogo ima molitev v poslanstvu prerokov?

2581-2584
2595

         Preroki črpajo iz molitve luč in moč, da pozivajo ljudstvo k veri in spreobrnjenju srca. Živijo v veliki zaupnosti z Bogom in s priprošnjo posredujejo za brate, katerim oznanjajo, kar so pri Gospodu videli in slišali. Elija je oče prerokov, se pravi tistih, ki iščejo božje obličje. Na gori Karmel doseže vrnitev ljudstva k veri, ker poseže Bog, katerega je klical z besedami:"Usliši me, Gospod, usliši me!" (1 Kr 18,37).

540. Kakšen pomen imajo psalmi v molitvi?

2585-2589
2596-2597

         Psalmi so vrhunec molitve v stari zavezi. Božja beseda postane v psalmih človekova beseda. Ta molitev ima osebno in skupnostno razsežnost, ki ju ni mogoče ločiti med seboj. Je navdihnjena od Svetega Duha in opeva velika božja dela v stvarstvu in v zgodovini odrešenja. Kristus je molil psalme in jih dovršil. Zato so bistvena in trajna prvina molitve Cerkve. Primerni so za ljudi vseh slojev in časov.

JEZUS V POLNOSTI RAZODENE IN UDEJANI MOLITEV

541. Od koga se je Jezus naučil moliti?

2598-2599

         Jezus se je po svojem človeškem srcu naučil moliti od svoje matere in od judovskega izročila. A njegova molitev je prikipevala še iz drugega skritega izvira: Jezus je večni Božji Sin, ki v svoji sveti človeški naravi izreka svojemu Očetu popolno sinovsko molitev. 

542. Kdaj je Jezus molil?

2600-2604
2620

         Evangelij kaže Jezusa pogosto v molitvi. Vidimo ga, kako se umakne v samoto, tudi ponoči. Moli pred odločilnimi dejanji svojega poslanstva in poslanstva apostolov. Vse njegovo življenje je molitev, ker je v stalnem občestvu ljubezni z Očetom.

543. Kako je Jezus molil v svojem trpljenju?

2605-2606
2620

         Jezusova molitev med njegovim smrtnim bojem na Oljski gori in njegove zadnje besede na križu razodevajo globino njegove sinovske molitve: Jezus izpolni Očetov načrt ljubezni in prevzame nase vse stiske človeštva, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja. Prinese jih Očetu, ki jih sprejme in usliši, onkraj slehernega upanja s tem, da ga obudi od mrtvih.

544. Kako nas Jezus uči moliti?

2607-2614
2621

          Jezus nas uči moliti ne le z molitvijo očenaš, ampak tudi s svojo lastno molitvijo. Na ta način nam kaže poleg vsebine tudi pogoje, ki so potrebni za pravo molitev: čisto srce, ki išče božje kraljestvo in odpušča sovražnikom; srčno in otroško zaupanje, ki gre prek tega, kar občutimo in razumemo; čuječnost, ki obvaruje učenca pred skušnjavo.

545. Zakaj je naša molitev učinkovita?

2615-2616
2621

         Naša molitev je učinkovita, ker se v veri združuje z Jezusovo molitvijo. V njem postane krščanska molitev ljubezensko občestvo z Očetom.  Tako moremo svoje prošnje prinašati Bogu in biti uslišani: "Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno" (Jn 16,24).

546. Kako je molila Devica Marija?

2617-2618
2622, 2674

         Za Marijino molitev je značilna njena vera in velikodušna predanost vsega njenega bitja Bogu. Marija je tudi nova Eva, "mati živih": Jezusa, svojega Sina, prosi za potrebe ljudi.

547. Ali je v evangeliju kakšna Marijina molitev?

2619, 2622

         Poleg Marijine priprošnje v Kani Galilejski nam evangelij izroča magnifikat (Lk 1,46-55), slavospev Božje Matere in slavospev Cerkve. Magnifikat je slavospev zahvale, ki privre iz srca ubogih, ker je njihovo upanje okronano z izpolnitvijo božjih obljub.

MOLITEV V ČASU CERKVE

548. Kako je molila prva krščanska skupnost v Jeruzalemu?

2623-2624

         Na začetku Apostolskih del je zapisano o vernikih v prvi skupnosti v Jeruzalemu, ki jih je Sveti Duh vzgajal v molitvenem življenju: "Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah" (Apd 2,42).

549. Kako Sveti Duh posega v molitev Cerkve?

2623, 2625

         Sveti Duh, učitelj notranje krščanske molitve, vzgaja Cerkev v molitvenem življenju in ji daje vedno globlje prodirati v premišljevanje in občestvo z brezdanjo Kristusovo skrivnostjo. Oblike molitve, ki so izražene v apostolskih, kanoničnih spisih, ostajajo odločilne za krščansko molitev.

550. Katere so bistvene oblike krščanske molitve?

2644

         Bistvene molitve Cerkve so slavljenje in češčenje, prošnja in priprošnja, zahvaljevanje in hvaljenje. Evharistija vsebuje in izraža vse te oblike molitve.

551. Kaj je slavljenje?

2626-2627
2645

         Slavljenje je človekov odgovor na božje darove: slavimo Vsemogočnega, ki nas prvi blagoslavlja in napolnjuje s svojimi darovi.

552. Kako je mogoče opisati češčenje?

2628

         V češčenju se človek vrže na tla pred svojim trikrat svetim Stvarnikom, pred katerim priznava, da je od njega ustvarjen.

553. Katere so različne oblike prosilne molitve?

2629-2633
2646

         Obstaja prošnja za odpuščanje in tudi ponižna, zaupna prošnja za vse naše duhovne in gmotne potrebe. A naše prvo hrepenenje naj bo prihod božjega kraljestva.

554. V čem je priprošnja?

2634-2636
2647

         Priprošnja obstaja v prošnji za druge. Upodobi nas po Jezusovi molitvi in nas zedini z njim, ki posreduje pri Očetu za vse ljudi, posebej za grešnike. Moliti moramo tudi za sovražnike.

555. Kdaj se Bogu zahvaljujemo?

2637-2638
2648

         Cerkev se Bogu nenehno zahvaljuje, zlasti z obhajanjem evharistije, pri kateri jo Kristus pridruži svojemu zahvaljevanju Očetu. Vsak dogodek postane za kristjana razlog za zahvaljevanje.

556. Kaj je hvalna molitev?

2639-2643
2649

         Hvaljenje je oblika molitve, ki najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Je docela nesebična: opeva Boga zaradi njega samega in mu daje slavo, ker je.

DRUGO POGLAVJE

IZROČILO O MOLITVI

557. Kakšen je pomen izročila glede molitve? 

2650-2651
2661

         V Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti po živem izročilu. Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo. 

PRI IZVIRIH MOLITVE

558. Kateri so izviri krščanske molitve?

2652-2660
2662

         Izviri molitve so: božja beseda, ki nam podarja "vzvišeno spoznanje Kristusa" (Flp 3,8); bogoslužje Cerkve, ki oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost; božje kreposti; vsakdanje razmere, ker moremo v njih srečati Boga.

"Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost: da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu" (sveti Janez Marija Vianney).

POT MOLITVE

559. Ali je v Cerkvi več poti molitve?

2663

         V Cerkvi so različne poti molitve, povezane z raznimi zgodovinskimi, družbenimi in kulturnimi miselnimi zvezami. Cerkvenemu občestvu pripada naloga, da presoja, koliko so te poti zveste izročilu apostolske vere. Stvar pastirjev in katehetov pa je, da razlagajo njihov smisel, ki je zmeraj usmerjen na Jezusa Kristusa.

560. Katera je pot naše molitve?

2664-2669
2680-2681

         Pot naše molitve je Kristus. Naša molitev se usmerja na Boga, našega Očeta. Do njega pa imamo dostop samo tedaj, če - vsaj vključno - molimo v Jezusovem imenu. Njegova človeška narava je namreč edina pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k našemu Očetu. Zato se bogoslužne molitve končajo z obrazcem: "Po našem Gospodu, Jezusu Kristusu".

561. Kakšna je vloga Svetega Duha v molitvi?

2670-2672
2680-2681

         Ker je Sveti Duh notranji učitelj krščanske molitve in mi "niti ne vemo, kaj je treba prositi" (Rim 8,26), nas Cerkev spodbuja, da ga v vsaki priložnosti kličemo in prosimo: "Pridi, Sveti Duh!"

562. V kakšnem pogledu je krščanska molitev marijanska?

2673-2679
2682

         Zaradi njenega edinstvenega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha Cerkev rada moli k Mariji in z Marijo, popolno molivko, da z njo poveličuje in kliče Gospoda. Marija nam namreč "kaže pot": svojega Sina, edinega Srednika.

563. Kako Cerkev moli k Mariji?

2676-2678
2682

         Predvsem z molitvijo zdravamarija, s katero Cerkev prosi Devico za priprošnjo. Druge marijanske molitve so: rožni venec, hvalnica akáthistos in paráklisis, kakor tudi hvalnice in pesmi različnih krščanskih izročil.

VODITELJI ZA MOLITEV

564. Na kakšen način so svetniki voditelji za molitev?

2683-2684
2692-2693

         Svetniki so naši vzorniki v molitvi. Prosimo jih tudi, naj pri sveti Trojici posredujejo za nas in za ves svet. Njihova priprošnja je najvišje služenje božjemu načrtu. V občestvu svetnikov so se v vsej zgodovini Cerkve razvijale različne duhovnosti, ki učijo moliti in živeti iz molitve.

565. Kdo more vzgajati za molitev?

2685-2690
2694-2695

         Krščanska družina je prvi kraj vzgoje za molitev. Vsakdanja družinska molitev je posebej priporočena, ker je prvo pričevanje molitve Cerkve. Kateheza, molitvene skupine in "duhovno vodstvo" so šola in pomoč za molitev.

566. Kateri kraji so ugodni za molitev?

2691, 2696

         Moliti je mogoče povsod, a izbira primernega kraja za molitev ni brez pomena. Cerkev je pravi kraj za bogoslužno molitev in češčenje svetega Rešnjega telesa. Tudi drugi kraji so pomoč za molitev, recimo "molitveni kotiček" v hiši; samostan, romarsko svetišče.

TRETJE POGLAVJE

ŽIVLJENJE MOLITVE

567. Kateri časi so za molitev najbolj ustrezni?

2697-2698
2720

         Vsak trenutek je ustrezen za molitev. A Cerkev predlaga vernikom molitvene ritme, ki naj nahranjajo stalno molitev: jutranjo in večerno molitev; molitev pred jedjo in po jedi; molitveno bogoslužje; nedeljsko božjo službo; rožni venec; praznike liturgičnega leta. 

"Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo" (sveti Gregor Nacianški).

568. Katere so izrazne oblike molitvenega življenja?

2699, 2721

         Krščansko izročilo je ohranilo tri načine, kako izražati in živeti molitev: ustno molitev, premišljevanje in notranjo molitev (sveto zrenje). Njihova skupna poteza je zbranost srca.

IZRAZI MOLITVE

569. Kaj označuje ustno molitev?

2700-2704
2722

         Ustna molitev pridružuje telo notranji molitvi srca. Tudi najbolj notranja molitev nikakor ne more shajati brez ustne molitve. Vedno in v vsakem primeru mora izhajati iz osebne vere. Z očenašom nas je Jezus naučil najpopolnejše oblike molitve.

570. Kaj je premišljevanje?

2705-2708
2723

         Premišljevanje je molitveni premislek, ki izhaja predvsem iz božje besede v Svetem pismu. Premišljevanje spravi v dejavnost mišljenje, domišljijo, čustva in hrepenenja, tako da poglobimo svojo vero, spreobrnemo svoje srce in okrepimo svojo voljo hoditi za Kristusom. Je predstopnja do ljubečega zedinjenja z Gospodom.

571. Kaj je notranja molitev?

2709-2719
2724

         Notranja molitev ali kontemplacija (sveto zrenje) je preprost pogled k Bogu v molku in ljubezni. Je božji dar, trenutek čiste vere, v katerem molivec išče Kristusa, se izroča ljubeči Očetovi volji in se zbere po nagibu Duha. Sveta Terezija Avilska opisuje premišljevalno molitev kot prisrčno prijateljsko pomenkovanje, "ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi".

MOLITVENI BOJ

572. Zakaj je molitev boj?

2725, 2752

         Molitev je dar milosti, a vedno predpostavlja odločen odgovor z naše strani. Kajti kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlasti zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve. Molitveni boj je neločljiv od napredovanja v duhovnem življenju. Molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo.

573. Ali obstajajo ugovori zoper molitev?

2726-2728
2753

         Obstaja napačno pojmovanje molitve. Vrhu tega mnogi mislijo, da nimajo časa za molitev ali da je nekoristno moliti. Tisti, ki molijo, pa utegnejo postati malodušni spričo težav ali dozdevnih neuspehov. Če naj premagamo te težave, potrebujemo ponižnost, zaupanje in vztrajnost.

574. Katere so težave pri molitvi?

2729-2733
2754-2755

         Raztresenost je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača  pozornost od Boga in nam more odkriti tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu. Molitev  ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati  Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost (acedia) je oblika duhovne lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.

575. Kako moremo okrepiti svoje sinovsko zaupanje?

2734-2741
2756

         Sinovsko (otroško) zaupanje je postavljeno na preizkušnjo, kadar mislimo, da nismo uslišani. Tedaj se moramo vprašati, če je Bog za nas Oče, čigar voljo skušamo spolnjevati, ali pa sredstvo, da bi dosegli to, kar sami hočemo. Kadar je naša molitev združena z Jezusovo molitvijo, vemo, da nam nakloni veliko več kakor samo ta ali oni dar: prejmemo Svetega Duha, ki preoblikuje naše srce.

576. Ali je mogoče moliti vsak trenutek?

2742-2745
2757

         Moliti je vedno mogoče. Kristjanov čas je čas vstalega Kristusa, ki "ostane z nami vse dni" (Mt 28,20). Zato sta molitev in krščansko življenje neločljiva.

"Celo na tržnici  ali v samotnem sprehajališču je mogoče moliti pogosto in goreče. Mogoče je to sedé v vaši prodajalnici, bodisi da ravno kupujete ali prodajate,  ali celo medtem ko kuhate" (sveti Janez Zlatousti).

577. Kaj je molitev Jezusove ure?

2604
2746-2751
2758

         Tako se imenuje Jezusova velikoduhovniška molitev pri zadnji večerji. Jezus, veliki duhovnik nove zaveze, naslavlja to molitev na Očeta, ko pride ura njegovega "prehoda" k njemu, ura njegove daritve. 

DRUGI ODDELEK

GOSPODOVA MOLITEV:
OČE NAŠ

Oče naš

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Pater noster

Pater noster qui es in cælis:
sanctificétur Nomen Tuum;
advéniat Regnum Tuum;
fiat volúntas Tua,
sicut in cælo, et in terra.
Panem nostrum
quotidiánum da nobis hódie;
et dimítte nobis débita nostra,
sicut et nos
dimíttimus debitóribus nostris;
et ne nos indúcas in tentatiónem;
sed líbera nos a Malo.

DRUGI ODDELEK

GOSPODOVA MOLITEV:
OČE NAŠ

578. Kaj je izvir molitve očenaš?

2759-2760
2773

         Jezus nas je naučil to nenadomestljivo krščansko molitev očenaš, ko ga je eden njegovih učencev nekoč videl moliti in ga prosil: "Gospod, nauči nas moliti" (Lk 11,1). Bogoslužno izročilo Cerkve je vedno uporabljalo besedilo sv. Mateja (6,9-13).

"POVZEK CELOTNEGA EVANGELIJA"

579. Kakšno je mesto očenaša v Svetem pismu?

2761-2764
2774

         Očenaš je "povzetek celotnega evangelija" (Tertulijan), "najpopolnejša molitev" (sveti Tomaž Akvinski). Postavljena je v središče govora na gori in v obliki molitve povzema bistveno vsebino evangelija.

580. Zakaj se imenuje "Gospodova molitev"?

2765-2766
2775

         Očenaš  se imenuje "Gospodova molitev" zato, ker nas jo je naučil sam Gospod Jezus.

581. Kakšno mesto zavzema očenaš v molitvi Cerkve?

2767-2772
2776

         Očenaš je najodličnejša molitev Cerkve. Pri krstu je "izročena" božjim otrokom, da bi izrazila njihovo prerojenje za novo življenje. Evharistija razodeva njegov polni pomen: njegove prošnje, ki se opirajo na že uresničeno skrivnost odrešenja, bodo ob Gospodovem prihodu popolnoma uslišane. Očenaš je sestavni del molitvenega bogoslužja.

"OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH"

582. Zakaj si lahko "drznemo polni zaupanja" bližati se k Očetu?

2777-2778
2797

         Zato, ker nas Jezus, naš Odrešenik, vodi pred Očetovo obličje in nas njegov Duh napravlja za božje otroke. Tako smemo moliti očenaš s preprostim, otroškim zaupanjem, veselo gotovostjo, ponižno drznostjo in gotovostjo, da smo ljubljeni in bomo uslišani.    

 583. Kako je mogoče klicati Boga za "Očeta"?

2779-2785
2789
2798-2800

         Boga moremo klicati za "Očeta", ker nam ga je razodel učlovečeni Božji Sin in nam ga njegov Duh daje spoznati. Klicanje Očeta nam daje vstopati v njegovo skrivnost v vedno novem čudenju in prebuja v nas hrepenenje, da bi živeli kot božji otroci. Z Gospodovo molitvijo se torej zavedamo, da smo Očetovi otroci v Sinu.

584. Zakaj rečemo Oče "naš"?

2786-2790
2801

         Beseda "naš" izraža povsem nov odnos do Boga. Kadar molimo k Očetu, ga častimo in poveličujemo skupaj s Sinom in Svetim Duhom. V Kristusu smo "njegovo" ljudstvo in on je "naš" Bog, zdaj in na vekomaj. Oče "naš" rečemo zato, ker je Kristusova Cerkev občestvo mnogih bratov in sester, ki so "eno srce in ena duša".

585. S kakšnim duhom občestva in poslanstva molimo k Bogu, "našemu" Očetu?

2791-2793
2801

         Molitev k "našemu" Očetu je skupna dobrina vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti "očenaš" pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.

586. Kaj pomeni izraz "ki si v nebesih"?

2794-2796
2802

         Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja, temveč način biti: Bog je onkraj vsega in nad vsem. Ta izraz naznačuje veličastvo in svetost Boga samega, a tudi njegovo navzočnost v srcu pravičnih. Nebesa, Očetova hiša, je resnična domovina, kamor težimo v upanju, medtem ko smo še na zemlji. "S Kristusom skriti v Bogu" (Kol 3,3), že živimo v nebesih.

SEDEM PROŠENJ

587. Kako je sestavljena Gospodova molitev?

2803-2806
2857

         Vsebuje sedem prošenj Bogu Očetu. Prve tri so bolj naravnane na Boga in nas vodijo k njemu zaradi njegove slave: bistvo ljubezni je, da najprej mislimo na ljubljenega. Polagajo nam na srce, za kaj naj ga posebej prosimo: za posvečenje njegovega imena, za prihod njegovega kraljestva in za izpolnjevanje njegove volje. Druge štiri postavljajo pred Očeta usmiljenja naše potrebe in pričakovanja: prosimo ga, da bi nas nahranil, nam odpustil, nas podpiral v skušnjavah in nas rešil zla.

588. Kaj pomeni: "Posvečeno bodi tvoje ime"?

2807-2812
2858

         Posvečevati božje ime je pred vsem hvalnica, ki priznava Boga kot svetega. Bog je Mojzesu razodel svoje sveto ime. Hotel je, naj mu bo njegovo ljudstvo posvečeno kot sveto ljudstvo, v katerem prebiva.

589. Kako je božje ime posvečeno v nas in v svetu?

2813-2815
2858

         Bog nas kliče k svetosti (1 Tes 4,7). Posvečevati njegovo pomeni hrepeneti po tem, da bi krstno posvečenje preželo vse naše življenje. Vrhu tega pomeni, da s svojim življenjem in svojo molitvijo prosimo za to, da bi vsak človek spoznal in poveličeval božje ime.

590. Za kaj prosi Cerkev z besedami: "Pridi k nam tvoje kraljestvo"?

2816-2821
2859

         Cerkev prosi za dokončni prihod božjega kraljestva s Kristusovo vrnitvijo v slavi. A Cerkev moli tudi za to, da bi božje kraljestvo že zdaj raslo s posvečenjem ljudi v Duhu in - po njihovi zavzetosti - s služenjem pravičnosti in miru v skladu z blagri. Ta prošnja je krik Duha in neveste: "Pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,20).

591. Zakaj naj molimo: "Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji"?

2822-2827
2860

         Očetova volja je, "da bi se vsi zveličali" (1Tim 2,3). Jezus je prišel, da bi popolnoma izpolnil Očetovo zveličavno voljo. Boga Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina po zgledu presvete Marije in svetnikov. Molimo, da bi se njegov dobrohotni odrešenjski načrt povsem izpolnil na zemlji kakor v nebesih. Po molitvi moremo "razpoznavati božjo voljo" (Rim 12,2) in dosegati "potrpežljivost, da jo izpolnimo" (Heb 10,36).

592. Kakšen je pomen prošnje: "Daj nam danes naš vsakdanji kruh"?

2828-2834
2861

         Z zaupljivo izročitvijo otrok prosimo Boga za vsakdanjo hrano, ki jo vsi potrebujejo za življenje, in priznavamo, da je Bog, naš Oče, dober nad sleherno dobroto. Prosimo tudi za milost, da bi znali tako ravnati, da bi s pravičnostjo in delitvijo izobilje enih lajšalo pomanjkanje drugih.

593. Kakšen je poseben krščanski pomen te prošnje?

2835-2837
2861

         Ker "človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar pride iz božjih ust" (Mt 4,4), se ta prošnja tiče tudi lakote po božji besedi, lakote po Kristusovem telesu, ki ga prejemamo v evharistiji, kakor tudi lakote po Svetem Duhu. Z neomajnim zaupanjem prosimo za te darove za danes, za božji danes. Podarjeni so nam predvsem v evharistiji, ki anticipira gostijo prihajajočega božjega kraljestva.

594. Zakaj rečemo: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom"?

2838-2839
2862

         Ko prosimo Boga, naj nam odpusti, pred njim priznavamo, da smo grešniki. A hkrati izpovedujemo njegovo usmiljenje, ker v njegovem Sinu po zakramentih "prejemamo odrešenje, odpuščanje grehov" (Kol 1,14). Naša prošnja pa bo uslišana samo pod pogojem, da smo sami prej odpustili.

595. Kako je odpuščanje mogoče?

2840-2845
2862

         Usmiljenje prodre v naše srce edinole tedaj, če znamo tudi sami odpuščati, tudi svojim sovražnikom. Čeprav se ljudem zdi nemogoče izpolniti to zahtevo, more vendarle srce, ki se odpre Svetemu Duhu, ljubiti do konca kakor Kristus, preoblikovati ranitev v sočutje in žalitev v priprošnjo. Odpuščanje je deležno božjega usmiljenja in je vrhunec krščanske molitve.

596. Kaj pomeni:"Ne vpelji nas v skušnjavo"?

2846-2849
2863

         Boga Očeta prosimo, naj nas ne pusti samih in v oblasti skušnjave. Prosimo Duha, da bi znali razločevati med preizkušnjo, ki daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh in v smrt, ter med  biti skušan in privoliti v skušnjavo. Ta prošnja nas združuje z Jezusom, ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca.

597. Zakaj sklenemo s prošnjo: "Temveč reši nas hudega"?

2850-2854
2864

         Hudo označuje osebo satana, hudobnega duha, ki se upira Bogu in "zapeljuje vesoljni svet" (Raz 12,9). Kristus je že dosegel zmago nad hudičem. Toda mi prosimo, da bi bila človeška družina osvobojena satana in njegovega delovanja. Prosimo tudi za dragoceni dar miru in za milost, da bi vztrajno pričakovali Kristusov prihod, ki nas bo dokončno osvobodil hudega.       

598. Kaj pomeni Amen na koncu?

2855-2856
2865

"Ko odmoliš, tedaj rečeš: 'Amen.' In s tem Amen, ki pomeni 'Tako naj se zgodi', sopodpišeš to, kar vsebuje molitev, ki nas jo je naučil Bog" (sveti Ciril Jeruzalemski).

DODATEK

A) SPLOŠNE MOLITVE
B) OBRAZCI KATOLIŠKEGA NAUKA

A) SPLOŠNE MOLITVE

Znamenje križa

V imenu Očeta
in Sina
in Svetega Duha. Amen.

Signum Crucis

In nómine Patris
et Fílii
et Spíritus Sancti. Amen.

Slava Očetu

Slava Očetu
in Sinu
in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej
in vekomaj. Amen.

Gloria Patri

Glória Patri
et Fílio
et Spirítui Sancto.
Sicut erat in princípio,
et nunc et semper
et in sǽcula sæculórum. Amen.

Zdrava, Marija

Zdrava, Marija, milosti polna,
Gospod je s teboj,
blagoslovljena si med ženami
in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.
Sveta Marija, Mati božja,
prosi za nas grešnike
zdaj in ob naši smrtni uri.
Amen.

Ave, Maria

Ave, María, grátia plena,
Dóminus tecum.
Benedícta tu in muliéribus,
et benedíctus fructus ventris tui, Iesus.
Sancta María, Mater Dei,
ora pro nobis peccatóribus,
nunc et in hora mortis nostræ.
Amen.

Sveti angel

Sveti angel,
varuh moj,
bodi vedno ti z menoj;
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me.
Amen.

Angele Dei

Ángele dei,
qui custos es mei,
me, tibi commíssum pietáte supérna,
illúmina, custódi,
rege et gubérna.
Amen.

Molitev za rajne

Gospod, daj jim večni pokoj.
in večna luč naj jim sveti.
Naj počivajo v miru. Amen.

Requiem Æternam

Réquiem ætérnam dona eis, Dómine,
et lux perpétua lúceat eis.
Requiéscant in pace. Amen.

Angel Gospodov

Angel Gospodov
je oznanil Mariji
– in spočela je
od Svetega Duha.
Zdrava, Marija…

Glej, dekla sem Gospodova,
– zgodi se mi
po tvoji besedi.
Zdrava, Marija…

In Beseda je meso postala
– in med nami prebivala.
Zdrava, Marija…

Prosi za nas sveta božja Porodnica.

Da postanemo vredni
obljub Kristusovih.

Molimo.
Nebeški Oče,
po angelu si nam oznanil
učlovečenje svojega Sina.
Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo
 in nas po njegovem trpljenju in križu
pripelji k slavi vstajenja.
Po Kristusu,
našem Gospodu. Amen.
Slava Očetu…

Angelus Domini

Ángelus Dómini
nuntiávit Maríæ.
Et concépit
de Spíritu Sancto.
Ave, María…

Ecce ancílla Dómini.
Fiat mihi secúndum
verbum tuum.
Ave, María…

Et Verbum caro factum est.
Et habitávit in nobis.
Ave, María…

Ora pro nobis, sancta Dei génetrix.
Ut digni efficiámur
promissiónibus Christi.

Orémus.
Grátiam tuam, quǽsumus,
Dómine, méntibus nostris infúnde;
ut qui, Ángelo nuntiánte,
Christi Filii tui incarnatiónem
cognóvimus,
per passiónem eius et crucem,
ad resurrectiónis glóriam perducámur.
Per eúndem Christum
Dóminum nostrum. Amen.
Glória Patri…

Raduj se, Kraljica nebeška

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
Prosi za nas Boga, aleluja.
Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo.
Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa
Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove
deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Regina Cǽli

Regína cæli lætáre, allelúia.
Quia quem meruísti portáre, allelúia.
Resurréxit, sicut dixit, allelúia.
Ora pro nobis Deum, allelúia.
Gaude et lætáre, Virgo María, allelúia.
Quia surréxit Dóminus vere, allelúia.

Orémus.
Deus, qui per resurrectiónem Fílii tui Dómini nostri
Iesu Christi mundum lætificáre dignátus es,
præsta, quǽsumus, ut per eius Genetrícem Vírginem Maríam
perpétuæ capiámus gáudia vitæ.

Per Christum Dóminum nostrum. Amen.

Pozdravljena, Kraljica

Pozdravljena, Kraljica,
mati usmiljenja,
življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
K tebi vpijemo
izgnani Evini otroci,
k tebi zdihujemo, žalostni in objokani
v tej solzni dolini.
Obrni torej, naša pomočnica,
svoje milostljive oči v nas
in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa,
blagoslovljeni sad svojega telesa.
O milostljiva, o dobrotljiva,
o sladka Devica Marija!

Salve, Regina

Salve, Regína,
Mater misericórdiæ,
vita, dulcédo et spes nostra, salve.
Ad te clamámus,
éxsules fílii Evæ.
Ad te suspirámus geméntes et flentes
in hac lacrimárum valle.
Eia ergo, advocáta nostra,
illos tuos misericórdes óculos
ad nos convérte.
Et Iesum benedíctum fructum
ventris tui,
nobis, post hoc exsílium, osténde.
O clemens, o pia, o dulcis Virgo María!

Magnifikat

Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje
v Bogu, mojem zveličarju.
Ozrl se je na nizkost
svoje dekle,
glej, odslej me bodo
blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje
vsem, ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse,
ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
Slava Očetu in Sinu
in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej
in vekomaj.
Amen.

Magnificat

Magníficat ánima mea Dóminum,
et exsultávit spíritus meus
in Deo salvatóre meo,
quia respéxit humilitátem
ancíllæsuæ.
Ecce enim ex hoc beátam
me dicent omnes generatiónes,
quia fecit mihi magna,
qui potens est,
et sanctum nomen eius,
et misericórdia eius in progénies
et progénies timéntibus eum.
Fecit poténtiam in bráchio suo,
dispérsit supérbos mente cordis sui;
depósuit poténtes de sede
et exaltávit húmiles.
Esuriéntes implévit bonis
et dívites dimísit inánes.
Suscépit Ísrael púerum suum,
recordátus misericórdiæ suæ,
sicut locútus est ad patres nostros,
Ábraham et sémini eius in sǽcula.
Glória Patri et Fílio
et Spirítui Sancto.
Sicut erat in princípio,
et nunc et semper,
et in sǽcula sǽculórum.
Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom na spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči!

Sub tuum præsidium

Sub tuum præsídium confúgimus,
sancta Dei Génetrix;
nostras deprecatiónes ne despícias
in necessitátibus;
sed a perículis cunctis
líbera nos semper,
Virgo gloriósa et benedícta.

Hvaljen, Gospod

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov,
obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.
Obudil nam je mogočnega Zveličarja
v hiši svojega služabnika Davida.
Napovedal ga je po svojih svetih prerokih,
ki so ga oznanjali od davnih vekov.
Rešil nas bo naših sovražnikov,
otel iz rok vseh, ki nas črtijo.
Izkazal nam je usmiljenje,
kakor je obljubil očetom,
spomnil se je svoje svete zaveze.
Prisegel je Abrahamu. našemu očetu,
da bomo rešeni iz rok sovražnikov.
Brez strahu bomo služili Gospodu
v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.
In ti, dete, boš prerok Najvišjega,
pojdeš namreč pred Gospodom,
pripravljat mu pota.
Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika,
ki ga bo rešil njegovih grehov.
Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju
Vsemogočnega
kakor sonce, ki vzhaja z višave.
Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
in naravnal na pot miru vse naše korake.
Slava Očetu in Sinu
in Svetemu Duhu,
kKakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej
in vekomaj.
Amen.

Benedictus

Benedíctus Dóminus, Deus Ísrael,
quia visitávit
et fecit redemptiónem plebi suæ,
et eréxit cornu salútis  nobis
in domo David púeri sui,
sicut locútus est per os sanctórum,
qui a sǽculo, sunt, prophetárum eius,
salútem ex inimícis nostris
et de manu ómnium,
qui odérunt nos;
ad faciéndam misericórdiam
cum pátribus nostris
et memorári testaménti sui sancti,
iusiurándum, quod iurávit
ad Ábraham patrem nostrum,
datúrum se nobis,
ut sine timóre,
de manu inimicórum nostrorum liberáti,
serviámus illi
in sanctitáte et iustítia coram ipso
ómnibus diébus nostris.
Et tu, puer,
prophéta Altíssimi vocáberis:
præíbis enim ante fáciem Dómini
paráre vias eius,
ad dandam sciéntiam salútis
plebi eius
in remissiónem peccatórum eórum,
per víscera misericórdiæ Dei nostri,
in quibus visitábit nos óriens ex alto,
illumináre his, qui in ténebris
et in umbra mortis sedent,
ad dirigéndos pedes nostros
in viam pacis.
Glória Patri et Fílio
et Spirítui sancto.
Sicut erat in princípio,
et nunc
et semper,
et in sǽcula sæculórum. Amen.

Tebe, Boga, hvalimo

Tebe, Boga, hvalimo,
tebe, Gospoda, poveličujemo.
Tebe, večnega Očeta,
časti vsa zemlja.
Tebi vsi angeli,
tebi nebesa in vse oblasti,
tebi kerubi in serafi
neprenehoma prepevajo:
Svet, svet, svet si ti,
Gospod, Bog vsega stvarstva.
Polna so nebesa in zemlja
veličastva tvoje slave.
Tebe hvali
apostolov slavni zbor,
tebe prerokov
hvalevredno število,
tebe mučencev
sijajna vojska.
Tebe po vsej zemlji
slavi sveta Cerkev:
Očeta
neskončnega veličastva,
častitega tvojega Sina,
pravega in edinega;
in Svetega Duha
Tolažnika.
Ti, Kristus, Kralj veličastva,
ti si Očetov večni Sin.
Ti se nisi branil učlovečenja v telesu Device,
da si odrešil človeka.
Ti si premagal želo smrti
in vernim odprl nebeško kraljestvo.
Ti sediš na desnici božji
v slavi Očetovi.
Da prideš kot sodnik sodit,
verujemo.
Tebe torej prosimo,
pridi na pomoč svojim služabnikom,
ki si jih odkupil z dragoceno krvjo.
Daj, da bomo v večni slavi
prišteti tvojim svetim.
Reši svoje ljudstvo
in blagoslovi svojo lastnino,
ti bodi naš voditelj
in vladar na veke.
Vsak dan ti hočemo
prepevati hvalo
in slaviti tvoje ime
vekomaj.
Ohrani nas, Gospod,
ta dan brez greha,
usmili se nas,
usmili se nas.
Tvoja dobrota naj nas vedno spremlja,
to vdano pričakujemo od tebe.
Gospod, vate zaupam,
naj ne bom osramočen nikoli.

Te Deum

Te Deum laudámus:
te Dóminum confitémur.
Te ætérnum patrem,
omnis terra veneratur.
tibi omnes ángeli,
tibi cæli
et univérsæ potestátes:
tibi cherubim et seraphim
incessábili voce proclámant:
Sanctus, Sanctus, Sanctus,
Dóminus Deus Sábaoth.
Pleni sunt cæli et terra
maiestátis glóriæ tuæ.
Te gloriósus
apostolórum chorus,
te prophetárum
laudábilis númerus,
te mártyrum candidátus
laudat exércitus.
Te per orbem terrárum
sancta confitétur Ecclésia,
Patrem imménsæ maiestátis;
venerándum tuum verum
et únicum Fílium;
Sanctum quoque
Paráclitum Spíritum.
Tu rex glóriæ, Christe.
Tu patris sempitérnus es Fílius.
Tu, ad liberándum susceptúrus
hóminem,
non horruísti Vírginis úterum.
Tu, devícto mortis acúleo,
aperuísti credéntibus regna cælórum.
Tu ad déxteram Dei sedes,
in glória Patris.
Iudex créderis esse ventúrus.
Te ergo quǽsumus,
tuis fámulis súbveni,
quos pretióso sánguine redemísti.
Ætérna fac cum sanctis tuis
in glória numerári.
Salvum fac pópulum tuum, Dómine,
et bénedic hereditáti tuæ.
Et rege eos, et extólle illos
usque in ætérnum.
Per síngulos dies benedícimus te;
et laudámus nomen tuum
in sǽculum, et in sǽculum sǽculi.
Dignáre, Dómine,
die isto sine peccáto nos custodíre.
Miserére nostri, Dómine, miserére nostri.
Fiat misericórdia tua,
Dómine, super nos,
quemádmodum sperávimus in te.
In te, Dómine, sperávi:
non confúndar in ætérnum.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.
Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga Najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Sedmero ti darov deliš,
desnice prst Očetove,
obljubil tebe Oče je,
zgovorna moč apostolov.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.

Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina Božjega,
in v tebe trdno verujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.

Veni, Creator Spiritus

Veni, creátor Spíritus,
mentes tuórum vísita,
imple supérna grátia,
quæ tu creásti pectora.

Qui díceris Paráclitus,
altíssimi donum Dei,
fons vivus, ignis, cáritas,
et spiritális únctio.

Tu septifórmis múnere,
dígitus patérnæ déxteræ,
tu rite promíssum Patris,
sermóne ditans gúttura.

Accénde lumen sénsibus,
infúnde amórem córdibus,
infírma nostri córporis
virtúte firmans pérpeti.

Hostem repéllas lóngius
pacémque dones prótinus;
ductóre sic te prǽvio
vitémus omne nóxium.

Per Te sciámus da Patrem
noscámus atque Fílium,
teque utriúsque Spíritum
credámus omni témpore.

Deo Patri sit glória,
et Fílio, qui a mórtuis
surréxit, ac Paráclito,
in sæculórum sǽcula. Amen.

Pridi, pridi, Sveti Duh,

Pridi, pridi, Sveti Duh,
iz nebes na nas razlij
svoje lúči svetli sij!

Pridi, oče revežem,
ki deliš darove vsem,
pridi, srcem svetla luč!

Ti olajšaš nam bridkost,
ti si dušam sladki gost,
ti jih sládko poživiš.

V hudem trudu si nam mir,
v vročem dnevu hladen vir
in tolažba v žalosti.

O, ti luč preblažena,
daj, razsvêtli srca vsa
zvestih svojih vernikov.

Saj brez tvoje milosti
človek poln je bednosti,
krivdi ne izógne se.

Duši madeže izmij,
kar je súho, spet zalij
in ozdrávi rane vse!

Upogni, kar upira se,
vse ogrej, kar mrzlo je,
vôdi vse, ki so zašli.

In sedméro vlij darov
v duše svojih vernikov,
saj ti v vsem zaupajo.

Za krepost plačilo daj,
srečno smrt in sveti raj,
v njem veselje vekomaj. Amen.

Veni, Sancte Spiritus

Veni, Sancte Spíritus,
et emítte cǽlitus
lucis tuæ rádium.

Veni, pater páuperum,
veni, dator múnerum,
veni, lumen córdium.

Consolátor óptime,
dulcis hospes ánimæ,
dulce refrigérium.

In labóre réquies,
in æstu tempéries,
in fletu solácium.

O lux beatíssima,
reple cordis íntima
tuórum fidélium.

Sine tuo númine,
nihil est in hómine
nihil est innóxium.

Lava quod est sórdidum,
riga quod est áridum,
sana quod est sáucium.

Flecte quod est rígidum,
fove quod est frígidum,
rege quod est dévium.

Da tuis fidélibus,
in te confidéntibus,
sacrum septenárium.

Da virtútis méritum,
da salútis éxitum,
da perénne gáudium. Amen.

Duša Kristusova, posveti me

Duša Kristusova, posveti me.
Telo Kristusovo, zveličaj me.
Kri Kristusova, napoji me.
Voda strani Kristusove, operi me.
Trpljenje Kristusovo, utrdi me.
O dobri Jezus, usliši me.
V svoje rane sprejmi me.
Od tebe se ločiti ne pusti me.
Pred hudim sovražnikom brani me.
Ob uri moje smrti pokliči me
in k tebi priti pusti me,
da bom s tvojimi svetniki hvalil te
na vekov veke. Amen.

Anima Christi

Ánima Christi, sanctífica me.
Corpus Christi, salva me.
Sanguis Christi, inébria me.
Aqua láteris Christi, lava me.
Pássio Christi, confórta me.
O bone Iesu, exáudi me.
Intra tua vúlnera abscónde me.
Ne permíttas me separári a te.
Ab hoste malígno defénde me.
In hora mortis meæ voca me.
Et iube me veníre ad te,
ut cum Sanctis tuis laudem te
in sǽcula sæculórum. Amen.

Spomni se

Spomni se, o premila Devica Marija,
da še nikdar ni bilo slišati,
da bi bila ti kóga zapustila,
ki je pod tvoje varstvo pribežal,
tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati;
k tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim;
Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed,
temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.

Memorare

Memoráre, o piíssima Virgo María,
non esse audítum a sǽculo,
quemquam ad tua curréntem præsídia,
tua implorántem auxília, tua peténtem suffrágia, esse derelíctum.
Ego tali animátus confidéntia,
ad te, Virgo Vírginum Mater, curro,
ad te vénio, coram te gemens peccátor assísto.
Noli, Mater Verbi, verba mea despícere;
sed áudi propítia et exáudi. Amen.

Rožni venec

Vesele skrivnosti
(molimo v ponedeljek in soboto)

… ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
… ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
… ki si ga Devica rodila.
… ki si ga Devica v templju darovala.
… ki si ga Devica v templju našla.

Svetle skrivnosti
(molimo v četrtek)

… ki je bil krščen v Jordanu.
… ki je v Kani naredil prvi čudež.
… ki je oznanjal božje kraljestvo in klical ljudi k spreobrnjenju.
… ki je na gori razodel svoje veličastvo.
… ki je postavil sveto evharistijo.

Žalostne skrivnosti
(molimo v torek in petek)

… ki je za nas krvavi pot potil.
… ki je za nas bičan bil.
… ki je za nas s trnjem kronan bil.
… ki je za nas težki križ nesel.
… ki je za nas križan bil.

Častitljive skrivnosti
(molimo v sredo in nedeljo)

… ki je od mrtvih vstal.
… ki je v nebesa šel.
… ki je Svetega Duha poslal.
… ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.
… ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Rosarium

Mystéria gaudiósa
(in feria secunda et sabbato)

Annuntiátio.
Visitátio.
Natívitas.
Præsentátio.
Invéntio in Templo.

Mystéria luminósa
(in feria quinta)

Baptísma apud Iordánem.
Autorevelátio apud Cananénse matrimónium.
Regni Dei proclamátio coniúncta cum invitaménto ad conversiónem.
Transfigurátio.
Eucharístiæ Institútio.

Mystéria dolorósa
(in feria tertia et feria sexta)

Agonía in Hortu.
Flagellátio.
Coronátio Spinis.
Baiulátio Crucis.
Crucifixio et Mors.

Mystéria gloriósa
(in feria quarta et Dominica)

Resurréctio.
Ascénsio.
Descénsus Spíritus Sancti.
Assúmptio.
Coronátio in Cælo.

Oratio ad finem Rosarii dicenda

Ora pro nobis, sancta Dei génetrix.

Ut digni efficiámur
promissiónibus Christi.

Orémus.

Deus, cuius Unigénitus per vitam, mortem et resurrectiónem suam nobis salútis ætérnæ prǽmia comparávit, concéde, quǽsumus: ut hæc mystéria sacratíssimo beátæ Maríæ Vírginis Rosário recoléntes, et imitémur quod cóntinent, et quod promíttunt assequámur. Per Christum Dóminum nostrum. Amen.

Actus fidei

Dómine Deus, firma fide credo et confíteor ómnia et síngula quæ sancta Ecclésia  Cathólica propónit, quia tu, Deus, ea ómnia revelásti, qui es ætérna véritas et sapiéntia quæ nec fállere nec falli potest.
In hac fide vívere et mori státuo. Amen.

Actus spei

Dómine Deus, spero per grátiam tuam remissiónem ómnium peccatórum, et post hanc vitam ætérnam felicitátem me esse consecutúrum: quia tu promisísti, qui es infiníte potens, fidélis, benígnus, et miséricors.
In hac spe vívere et mori státuo. Amen.

Actus caritatis

Dómine Deus, amo te super ómnia et próximum meum propter te, quia tu es summum, infinítum, et perfectíssimum bonum, omni dilectióne dignum.
In hac caritáte vívere et mori státuo. Amen.

Kesanje

Moj Bog, žal mi je, da sem grešil. Žal mi je zato, ker sem z grehi zaslužil tvojo kazen. Posebno pa mi je žal, ker sem razžalil tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. Trdno sklenem, da te ne bom več žalil; pomagaj mi po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.

Actus contritionis

Deus meus, ex toto corde pǽnitet me ómnium meórum peccatórum, éaque detéstor, quia peccándo, non solum pœnas a te iuste statútas proméritus sum, sed præsértim quia offéndi te, summum bonum, ac dignum qui super ómnia diligáris. Ídeo fírmiter propóno, adiuvánte grátia tua, de cétero me non peccatúrum peccandíque occasiónes próximas fugitúrum. Amen.

B) OBRAZCI KATOLIŠKEGA NAUKA

Obe zapovedi ljubezni (Mt 22,37-39)

1. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.
2. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Zlato pravilo (Mt 7,12)

Tako torej vse, kar hočete,
da bi ljudje storili vam,
tudi vi storite njim!

Blagri (Mt 5,3-12)

Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim,
kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,
kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,
kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.

Tri božje kreposti

1. vera
2. upanje
3. ljubezen
   
    

Štiri glavne kreposti

1. razumnost
2. pravičnost
3. srčnost
4. zmernost

Sedem darov Svetega Duha

1. dar modrosti
2. dar umnosti
3. dar svèta
4. dar moči
5. dar vednosti
6. dar pobožnosti
7. dar strahu božjega

Dvanajst sadov Svetega Duha

1. ljubezen
2. veselje
3. mir
4. potrpežljivost
5. velikodušnost
6. dobrota
7. dobrohotnost
8. krotkost
9. zvestoba
10.  skromnost
11.  vzdržnost
12.  čistost

Pet cerkvenih zapovedi

1. Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo  posvečevanje teh dni.
2. Spovej se svojih grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat na leto.
3. Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči.
4. Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je Cerkev določila.
5. Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.

Sedem telesnih del usmiljenja

1. lačne nasičevati
2. žejne napajati
3. popotnike sprejemati
4. nage oblačiti
5. bolnike obiskovati
6. jetnike reševati
7. mrliče pokopavati

Sedem duhovnih del usmiljenja

1. grešnike svariti
2. nevedne učiti
3. dvomljivcem prav svetovati
4. žalostne tolažiti
5. krivico voljno trpeti
6. žaljivcem iz srca odpustiti
7. za žive in mrtve Boga prositi

Sedem glavnih grehov

1. napuh
2. lakomnost
3. nečistost
4. nevoščljivost
5. požrešnost
6. jeza
7. lenoba

Štiri poslednje reči

1. smrt
2. odba
3. pekeln
4. nebesa

© Copyright 2005 - Libreria Editrice Vaticana