UFFICIO DELLE CELEBRAZIONI LITURGICHE
DEL SOMMO PONTEFICE
VELIKI PETEK GOSPODOVEGA TRPLJENJA
KRIŽEV POT, KI GA VODI SVETI OČE FRANČIŠEK
Kolosej
Rim, 25. marca 2016
»Bog je usmiljenje«
Premišljevanja nj. em. msgr. Gualtiera Bassettija nadškofa Perugie – Città della Pieve
[Arabo, Francese, Inglese, Italiano, Portoghese, Spagnolo, Tedesco]
UVOD
ADORAMUS TE, CHRISTE
Zbor:
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
Gospod, usmili se nas.
Sveti oče:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.
Bralec:Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe (2 Kor 1,3)
Ob tem izrednem svetem letu nas tudi križev pot na veliki petek pritegne s posebno močjo, z močjo usmiljenja nebeškega Očeta, ki hoče na nas izliti svojega duha milosti in tolažbe.
Usmiljenje je kanal za milost, ki od Boga sega do vseh ljudi, ki živijo danes. Do ljudi, ki so prepogosto izgubljeni in zmedeni, materialisti in malikovalci, ubogi in osamljeni. Člani družbe, za katero se zdi, da je odstranila greh in resnico.
»Ozirali se bodo nanj, ki so ga prebodli« (Zah 12,10). Tudi v nas naj se nocoj izpolnijo te Zaharijeve preroške besede. Naj se dvigne pogled od naše neskončne bede, da se usmeri vanj, Kristusa Gospoda, usmiljeno Ljubezen. Tedaj bomo lahko srečali njegovo obličje in slišali njegove besede: »Z večno ljubeznijo te ljubim« (Jer 31,3). On s svojim odpuščanjem briše naše grehe in nam odpira pot svetosti, na kateri bomo skupaj z njim iz ljubezni do bratov objeli svoj križ. Studenec, ki ke umil naš greh, bo v nas postal »izvir vode, ki žubori v večno življenje« (Jn 4,14).
Kratka tihota
Molimo.
Večni Oče,
po trpljenju svojega ljubljenega Sina
si nam hotel razodeti svoje srce in nam podariti svoje usmiljenje.
Daj nam, da bomo, zbrani okrog Marije, njegove in naše matere,
vedno znali sprejeti in čuvati dar ljubezni.
Naj ona, Mati usmiljenja, prinaša predte molitve,
ki jih dvigamo k tebi zase in za vse človeštvo,
da bo milost tega križevega pota dosegla vsako človeško srce
in vlila vanj novo upanje, tisto nepremagljivo upanje,
ki izžareva s križa Kristusa,
ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.
Amen.
KRIŽEV POT
I. postaja
Jezus je obsojen na smrt
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,14-15
Pilat jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.
Jezus je sam pred oblastjo tega sveta. In do konca se podredi človeški pravičnosti. Pilat je pred skrivnostjo, ki mu je ne uspe razumeti. Sprašuje se in išče razlago. Rad bi našel rešitev in morda dospe celo do praga resnice. A se odloči, da ga ne bo prestopil. Med življenjem in resnico se odloči za svoje življenje. Med danes in večnostjo se odloči za danes.
Množica se odloči za Baraba in zapusti Jezusa. Množica hoče pravico na zemlji in se odloči za tistega, ki vzame pravico v svoje roke, za tistega, ki bi jih lahko osvobodil od zatiranja in iz jarma sužnosti. A Jezusova pravičnost se ne udejanji z revolucijo, pač pa gre preko pohujšanja križa. Jezus prevrne vsak osvobodilni načrt, ker vzame nase zlo sveta in na zlo ne odgovarja z zlom. In tega ljudje ne razumejo. Ne razumejo, kako more iz človekovega poraza iziti Božja pravičnost.
Vsak od nas danes vstopa v tisto množico, ki kriči: »Križaj ga!« Nihče se ne more čutiti izključenega. Množico in Pilata dejansko obvladuje notranje občutje, ki povezuje vse ljudi: strah. Strah, da bi izgubili lastno gotovost, lastne dobrine, lastno življenje. Jezus pa kaže na neko drugo pot.
Gospod Jezus,
kako podobni smo tem osebam.
Koliko strahu je v našem življenju!
Strah nas je drugačnosti, tujca, migranta.
Strah nas je prihodnosti, nepredvidenega, bede.
Koliko strahu je po naših družinah, v naših delovnih okoljih, po naših mestih …
In morda nas je strah celo Boga; strah pred Božjo sodbo, ki se rodi iz šibke vere,
iz nepoznavanja njegovega srca,
iz dvoma v njegovo usmiljenje.
Gospod Jezus, ki te je obsodil človeški strah, osvobodi nas strahu pred tvojo sodbo.
Ne daj, da bi nas krik naših stisk oglušil
in bi ne slišali mile moči tvojega vabila: »Ne bojte se!«
Vsi: Pater noster / Oče naš
II. postaja
Jezusu naložijo križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,20
Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali.
Strah je izrekel obsodbo, a se sam ne upa razkriti in se skriva za držami tega sveta: prezirom, poniževanjem, nasiljem in zasmehom. Zdaj je Jezus spet v svojih oblačilih, oblečen zgolj v svojo človeškost, ki je razbolena in krvavi, je brez slehernega »škrlata«, brez slehernega znamenja svoje božanskosti. In kot takega ga Pilat predstavi: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). V takem se znajde vsak, ki stopi na pot za Kristusom. Kristjan ne išče aplavzov tega sveta in prikimavanja na trgih. Kristjan se ne prilizuje in se ne laže, da bi osvojil oblast. Kristjan sprejema prezir in ponižanja, ki izvirajo iz ljubezni do resnice.
»Kaj je resnica?« (Jn 18,38), je Pilat vprašal Jezusa. To je vprašanje vseh časov. Je vprašanje tudi danes. Tu je resnica: resnica Sina človekovega, ki so ga napovedali preroki (prim. Iz 53,1.12), tu je iznakaženo človeško obličje, ki razkriva Božjo zvestobo.
Prepogosto brskamo za ceneno resnico, ki bi prinesla ugodje v naše življenje, ki bi odgovorila na naše negotovosti ali ki bi celo zadovoljila naše najnižje interese. Tako se zadovoljimo z delnimi in navideznimi resnicami in se pustimo varati »prerokom nesreče, ki vedno napovedujejo najslabše« (sv. Janez XXIII.), ali pa veščim piskačem, ki z omamnimi melodijami naredijo naše srce brezčutno in nas oddaljijo od Kristusove ljubezni.
Božja Beseda se je učlovečila.
Prišla nam je povedat vso resnico o Bogu in o človeku.
Bog je tisti, ki si naloži križ na svoje rame (prim. Jn 19,17)
in se napoti po poti usmiljenega samodarovanja.
Človek pa, ki se uresničuje v resnici, je tisti, ki mu sledi po tej isti poti.
Gospod Jezus, daj nam, da te bomo zrli,
ko na križu pokažeš svoje božanstvo, ko tvoje razodetje dospe do vrhunca,
in da bomo v skrivnostnem sijaju tvojega obličja prepoznali tudi poteze svojega obličja.
Vsi: Pater noster / Oče naš
III. postaja
Jezus pade prvič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige preroka Izaija 53,4.7
V resnici je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine, Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. Mučili so ga, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred svojimi strižci, in ne odpre svojih ust.
Jezus je od preroka napovedano Jagnje, ki si je na rame naložilo greh vsega človeštva. Oprtal se je s slabotnostjo ljubljenega, z njegovimi bolečinami in prestopki, z njegovimi pregrehami in prekletstvi. Dospeli smo do skrajne točke učlovečenja Besede. A je še ena nižja točka: Jezus pade pod težo tega križa. Bog, ki pade!
V tem padcu Jezus osmisli trpljenje ljudi. Trpljenje je za človeka včasih nesmiselno, nerazumljivo za duha, slutnja smrti. Trpljenje potisne človeka v položaj, ko se zdi, da Božja ljubezen ne obstaja. Kje je Bog v taboriščih smrti? Kje je Bog v rudnikih in tovarnah, kjer delajo otroci kot sužnji? Kje je Bog na ladjah, ki tonejo v Sredozemlju?
Jezus pade pod težo križa, a ga ta ne potlači. Glej, Kristus je še tam. Odvržen med odvrženimi. Zadnji med zadnjimi. Brodolomec med brodolomci.
Bog si naloži vse to. Bog, ki se iz ljubezni odpove, da bi pokazal svojo vsemogočnost. Toda tudi tako, natanko tako je Bog, ko pade na zemljo kot zrno pšenice, zvest samemu sebi, zvest v ljubezni.
Prosimo te, Gospod,
za vsako trpljenje, ki je na videz nesmiselno:
za Jude, ki so pomrli v koncentracijskih taboriščih,
za kristjane, pobite iz sovraštva do vere,
za žrtve slehernega preganjanja,
za otroke, ki jih usužnjujejo z delom,
za nedolžne, ki umirajo v vojnah.
Daj nam razumeti, Gospod,
koliko svobode in notranje moči je v tem nezaslišanem razodetju tvojega božanstva,
ki je tako človeško, da pade pod križem človekovih grehov,
ki je tako božansko usmiljeno, da premaga zlo, ki nas je tlačilo.
Vsi: Pater noster / Oče naš
IV. postaja
Jezus sreča mater
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 2,34-35.51
Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč. Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.
Bog je hotel, da življenje prihaja na svet skozi porodne bolečine: skozi trpljenje matere, ki svetu podarja življenje. Vsi potrebujemo mater, celo Bog. »Beseda je meso postala« (Jn 1,14) v naročju neke device. Marija ga je sprejela, rodila ga je v Betlehemu, ga povila v plenice, ga varovala in gojila s toplino svoje ljubezni ter prišla z njim do njegove »ure«.
Zdaj se ob vznožju Kalvarije izpolnjuje Simeonova prerokba: meč prebada dušo. Marija znova vidi Sina, izmaličenega in izmučenega pod težo križa. Bolečina v očeh Matere, ki do globin sočuti Sinovo bolečino, a tudi polno upanja v očeh, ki od dneva, ko je rekla »da« angelovemu oznanilu (prim. Lk 1,26-38), nikoli niso nehale odsevati tiste božanske luči, ki sije tudi v tem dnevu trpljenja.
Marija je Jožefova nevesta in Jezusova mati. Tako včeraj kot danes je družina utripajoče srce družbe; je neodtujljiva celica skupnostnega življenja; je nenadomestljivi nosilni tram človeških odnosov; je večna ljubezen, ki bo rešila svet.
Marija je žena in mati. Ženskost in nežnost. Modrost in ljubezen. Marija je kot mati vseh »znamenje upanja za ljudstva, ki trpijo v porodnih bolečinah« in »misijonarka, ki se nam bliža, da bi nas spremljala v življenju« in » kakor prava mati hodi z nami, nam je ob strani v boju in nenehno izžareva na nas bližino Božje ljubezni« (Ap. spodb. Evang. veselja 286).
O Marija, Gospodova Mati,
svojemu božanskemu Sinu si bila prvi odsev usmiljenja njegovega Očeta,
tistega usmiljenja, za katero si ga v Kani prosila, da ga razodene.
Ko nam zdaj tvoj Sin razodeva Očetovo obličje do skrajnih posledic ljubezni,
v tišini stopaš po njegovih stopinjah kot prva učenka križa.
O Marija, zvesta Devica,
poskrbi za vse sirote na zemlji,
obvaruj vse žene, ki so predmet izkoriščanja in nasilja.
Prebudi pogumne žene v blagor Cerkve.
Navdihni vsako mater, da bo svoje otroke vzgajala v nežnosti Božje ljubezni
in da jih bo v uri preizkušnje spremljala na njihovi poti
s tiho močjo svoje vere.
Vsi: Pater noster / Oče naš
V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,21-22
Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki je prihajal s polja, da je nesel njegov križ. Pripeljali so ga na kraj Golgoto, kar v prevodu pomeni Kraj lobanje.
V zgodovini odrešenja se pojavi neznanec. Simon iz Cirene, kmet, ki se je vračal s polja, je bil prisiljen nositi križ. A prav v njem najprej začne delovati milost Kristusove ljubezni, ki gre preko križa. In Simon, proti volji prisiljen nositi breme, bo postal Gospodov učenec.
Ko trpljenje potrka na naša vrata, je vselej nepričakovano. Vedno se pokaže kot nekakšna prisila, včasih celo kot krivica. In lahko nas najde dramatično nepripravljene. Bolezen lahko poruši naše življenjske načrte. Prizadet otrok lahko zmoti sanje tako zaželenega materinstva. Nehotena stiska pa silovito trka na človekovo srce. Kako se vedemo, ko trpi ljubljena oseba? Kako smo pozorni na krik človeka, ki trpi, a živi daleč od nas?
Cirenejec nam pomaga vstopiti v krhkost človeške duše in osvetljuje še en vidik Jezusove človeškosti. Celo Božji Sin je potreboval nekoga, da mu pomaga nositi križ. Kdo je torej Cirenejec? Je Božje usmiljenje, ki se pojavi v zgodovini ljudi. Bog si z nami umaže roke, z našimi grehi in našimi krhkostmi. Ni ga sram. In ne zapusti nas.
Gospod Jezus,
zahvaljujemo se ti za ta dar, ki presega vsako pričakovanje
in nam razkriva tvoje usmiljenje.
Nisi nas ljubil samo tako, da si nam dal odrešenje,
ampak celo tako, da si nas naredil za orodje odrešenja.
Medtem ko daje tvoj križ smisel vsakemu našemu križu,
nam je dana največja milost življenja:
da smo dejavno soudeleženi pri skrivnosti odrešenja,
da smo orodje zveličanja za svoje brate.
Vsi: Pater noster / Oče naš
VI. postaja
Veronika obriše Jezusovo obličje
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige preroka Izaija 53,2-3
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran in ga nismo cenili.
Med razburjenjem ljudstva, ki spremlja Jezusov vzpon na Kalvarijo, se pojavi Veronika, žena brez obraza, brez zgodovine. In vendar pogumna žena, pripravljena poslušati Duha in slediti njegovim navdihom, sposobna prepoznati slavo Božjega Sina v izmaličenem Jezusovem obličju in zaznati povabilo: »Vi, ki greste mimo po poti! Glejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina?« (Žal 1,12).
Ljubezen, ki jo uteleša ta žena, nas pusti brez besed. Ljubezen jo okrepi, da izzove stražo, da premaga množico, da se približa Gospodu in opravi dejanje sočutja in vere: zaustavi kri iz ran, obriše solze bolečine, zre v izmaličeno obličje, za katerim se skriva Božje obličje.
Nagonsko nas žene, da zbežimo od trpljenja, ker nam trpljenje povzroča srh. Koliko obličij, ki jih je življenjsko trpljenje izmaličilo, nam prihaja naproti in prepogosto obrnemo pogled vstran. Kako naj ne bi videli Gospodovega obličja v obličju milijonov beguncev, izgnancev, razseljenih, ki v obupu bežijo pred grozo vojn, preganjanj in diktatur? Vsakemu od njih z njegovim neponovljivim obličjem se Bog vedno izkazuje kot pogumni rešitelj. Kot Veronika, žena brez obraza, ki je ljubeče obrisala Jezusov obraz.
»Tvoje obličje, Gospod, iščem« (Ps 26,8).
Pomagaj mi, da ga najdem v bratih, ki hodijo po poti bolečine in ponižanja.
Daj, da bom znal obrisati solze in kri premagancev vseh časov,
ki jih bogata in lahkomiselna družba brez pomisleka odvrže.
Daj, da bom za vsakim obličjem, tudi obličjem najbolj zapuščenega človeka, mogel prepoznati tvoje obličje neskončne lepote.
Vsi: Pater noster / Oče naš
VII. postaja
Jezus pade drugič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz knjige preroka Izaija 53,5
On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Jezus spet pade. Teža križa ga stisne, a ga ne ubije. Znova pokaže vso svojo človeškost. To je izkustvo skrajne nemoči, sramote pred zasmehovalci, ponižanja pred tistimi, ki so upali vanj. Nihče noče pasti po tleh in izkusiti propada. Še posebej ne pred drugimi.
Pogosto se ljudje uprejo misli, da nimajo oblasti, da niso sposobni vzeti v roke svojega življenja. Jezus pa uteleša »moč nemočnih«. Izkuša mučenje križa in odrešilno moč vere. Samo Bog nas lahko reši. Samo on lahko znamenje smrti spremeni v zmagoslavni križ.
Če je Jezus drugič padel po tleh zaradi teže našega greha, sprejmimo tudi mi, da padamo, da smo padli, da lahko še pademo zaradi svojih grehov. Priznajmo, da se ne moremo rešiti sami s svojimi močmi.
Gospod Jezus, ki si sprejel ponižanje, ko si padel pred očmi vseh,
nočemo te gledati samo, ko si v prahu,
ampak hočemo svoj pogled upreti vate z istega mesta,
ko smo tudi mi na tleh, ko smo padli zaradi svojih slabosti.
Daj nam, da se bomo zavedali svojega greha,
da se bomo hoteli sredi bolečine in zaradi nje pobrati.
Daj vsej svoji Cerkvi, da se bo zavedala trpljenja.
Ponudi še posebej služabnikom sprave dar solza nad njihovim grehom.
Kako naj bi nase in na druge klicali tvoje usmiljenje,
če ne bodo najprej znali objokovati svoje krivde?
Vsi: Pater noster / Oče naš
VIII. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 23,27-28
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!
Čeprav je Jezus strt od bolečine in išče zavetja v Očetu, občuti sočutje z ljudstvom, ki gre za njim, in se obrne naravnost na žene, ki ga spremljajo na poti na Kalvarijo. Njegov klic je močan klic k spreobrnjenju.
Ne jokajte nad menoj, pravi Nazarečan, ker jaz izpolnjujem voljo Očeta, ampak jokajte nad seboj za vsakič, ko ne izpolnjujete Božje volje.
Govori Božje Jagnje. Ko na svojih ramenih nosi greh sveta, očiščuje pogled teh hčera, ki se je že prej obračal k njemu, a še nepopolno. »Kaj naj storimo?« nekako govori krik teh žena pred Nedolžnim. To je isto vprašanje, ki so ga množice naslovile na Krstnika (prim. Lk 3,10) in ki ga bodo ponovili Petrovi poslušalci na binkošti, ko bodo začutili, da jim prebada srce: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37).
Odgovor je preprost in jasen: »Spreobrnite se!« Osebno in skupnostno spreobrnjenje: »Molite drug za drugega, da boste ozdraveli« (Jak 5,16). Ni spreobrnjenja brez ljubezni. In Cerkev živi tako, da ljubi.
Gospod Jezus,
tvoja milost naj podpira našo pot spreobrnjenja, da se vrnemo k tebi
v občestvu s svojimi brati.
Prosimo te, daj nam, da bomo do njih prav tako usmiljeni, kakor si ti.
Daj nam materinsko srce, da bomo mogli začutiti nežnost in sočutje drug do drugega
in da bomo slednjič tudi darovali sami sebe za odrešenje bližnjega.
Vsi: Pater noster / Oče naš
IX. postaja
Jezus pade tretjič
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Pisma apostola Pavla Filipljanom 2,6-7
Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.
Jezus pade tretjič. Božji Sin do skrajnosti izkuša človeškost. S tem padcem še bolj trdno vstopi v zgodovino človeštva. In v vsakem trenutku spremlja trpeče človeštvo. »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).
Kolikokrat ljudje padejo po tleh! Kolikokrat možje, žene in otroci trpijo zaradi razbite družine! Kolikokrat ljudje mislijo, da nimajo več dostojanstva, ker nimajo dela! Kolikokrat so mladi prisiljeni živeti iz rok v usta in izgubljajo upanje v prihodnost!
Človek, ki pade in gleda Boga, ki pade, je človek, ki končno more priznati svojo šibkost in nemoč, ne da bi se bal in obupaval, in to prav zato, ker jo je v svojem Sinu izkusil tudi Bog. Prav v usmiljenju se je Bog sklonil vse do te točke, da je ležal v cestnem prahu. V prahu, prepojenem z Adamovim potom in Jezusovo krvjo ter krvjo vseh mučencev v zgodovini; v prahu, blagoslovljenem s solzami tolikih bratov, ki so padli zaradi človekovega izkoriščanja človeka. Temu blagoslovljenemu, razžaljenemu, napadanemu in od človeške sebičnosti izropanemu prahu je Gospod pridržal svoj zadnji poljub.
Gospod Jezus,
razprostrt po tej ožgani zemlji,
blizu si vsem ljudem, ki trpijo,
in v njihova srca vlivaš moč, da vstanejo.
Prosim te, Bog usmiljenja,
za vse tiste, ki so na tleh iz različnih vzrokov:
zaradi osebnih grehov, propadlih zakonov, samote,
izgube dela, družinskih dram, tesnobe pred prihodnostjo.
Daj jim občutiti, da nisi daleč od nikogar izmed njih,
ker je tebi, ki si učlovečeno usmiljenje,
najbližje človek, ki se najbolj zaveda potrebe po odpuščanju
in še naprej upa proti upanju!
Vsi: Pater noster / Oče naš
X. postaja
Jezusa slečejo
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,24
In križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel.
Ob vznožju križa so pod Križanim in trpečima razbojnikoma vojaki, ki se prepirajo za Jezusova oblačila. To je plehkost zla.
Pogled vojakov je daleč od trpljenja in daleč od zgodovine, ki jih obdaja. Zgleda, da se jih tisto, kar se dogaja, sploh ne dotakne. Medtem ko Božji Sin prestaja trpljenje križa, še naprej brez strahu živijo življenje, kjer vse obvladujejo strasti. To je veliko protislovje svobode, ki jo je Bog podelil svojim otrokom. Vpričo Jezusove smrti lahko vsak človek izbira: zreti Kristusa ali pa kockati.
Neizmerna je razdalja, ki ločuje Križanega od njegovih rabljev. Malenkostni interes za oblačila jim preprečuje, da bi dojeli pomen tistega razoroženega in preziranega telesa, zasmehovanega in mučenega, v katerem se izpolnjuje Božja volja odrešenja za vse človeštvo.
To telo, ki ga je Oče »pripravil« za Sina (prim. Ps 40,7; Heb 10,5), zdaj izraža Sinovo ljubezen do Očeta in Jezusovo popolno darovanje ljudem. To telo, razlaščeno vsega razen ljubezni, nosi v sebi neizmerno bolečino človeštva in pripoveduje o vseh njegovih ranah. Zlasti o najbolj bolečih: o ranah otrok, ki so bili oskrunjeni v svoji intimnosti.
To telo, nemo in krvaveče, prebičano in pohabljeno, kaže pot pravičnosti. Božje pravičnosti, ki najbolj kruto trpljenje spreminja v luč vstajenja.
Gospod Jezus,
rad bi ti predstavil vse trpeče človeštvo.
Telesa mož in žena, otrok in starcev, bolnih in invalidnih,
ki jih ne spoštujejo v njihovem dostojanstvu.
Koliko nasilja je v zgodovini človeštva udarilo po tem,
kar ima človek najbolj svojega,
kar je sveto in blagoslovljeno, ker prihaja od Boga.
Prosimo te, Gospod, za vse, ki so bili napadeni v tem, kar jim je najgloblje.
Za vse, ki ne dojemajo skrivnosti svojega telesa,
za vse, ki ne sprejemajo in skrunijo njegovo lepoto,
za vse, ki ne spoštujejo šibkosti in svetosti telesa, ki se stara in umira.
In bo nekega dne vstalo!
Vsi: Pater noster / Oče naš
XI. postaja
Jezusa pribijejo na križ
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Luku 23,39-43
Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril, ga grajal in rekel: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Jezus je na križu, na »rodovitnem in zmagoslavnem drevesu«, »zakonski postelji, prestolu in oltarju« (bogosl. himna Kraljevo znamenje / Vexilla regis). In s tega vzvišenega prestola, ki priteguje k sebi ves svet (prim. Jn 12,32), odpušča njim, ki ga križajo, »ker ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). S Kristusovega križa, »tehtnice velikega odkupa« (bogosl. himna Kraljevo znamenje / Vexilla regis), sije vsemogočnost, ki se odpoveduje vsemu, modrost, ki se poniža do norosti, ljubezen, ki se daruje kot žrtev.
Na Jezusovi desni in levi sta razbojnika, verjetno morilca. Ta zločinca nagovarjata srce vsakega človeka, ker nakazujeta dva različna načina, kako biti na križu: prvi Boga preklinja; drugi prepozna in prizna Boga na tistem križu. Prvi zločinec predloži za vse tri najugodnejši razplet. Predloži človeško rešitev in ima pogled usmerjen navzdol. Zanj rešitev pomeni pobeg s križa in odprava trpljenja. To je logika kulture izvržka. Boga prosi, naj odpravi vse, kar ni koristno in vredno doživeti.
Drugi zločinec pa se ne pogaja za razplet. Predloži božansko rešitev in ima pogled povsem usmerjen v nebo. Zanj je rešitev sprejem Božje volje tudi pod najtežjimi pogoji. To je zmagoslavje kulture ljubezni in odpuščanja.
Pred norostjo križa lahko sleherna človeška modrost samo omedli in onemi v molku.
Ti, ki si bil križan iz ljubezni,
daj mi tisto svoje odpuščanje, ki pozablja, in tisto svoje usmiljenje, ki preustvarja.
Daj mi, da bom pri vsaki spovedi izkusil milost,
ki me je ustvarila po tvoji podobi in liku
in me preustvarja vsakič, ko položim svoje življenje
z vso njegovo revščino v sočutne Očetove roke.
Naj mi tvoje odpuščanje doni kot gotovost ljubezni, ki me rešuje,
me obnavlja in me za vekomaj postavlja v tvojo družbo.
Tedaj bom zares pomiloščeni razbojnik
in vsako tvoje odpuščanje bo že danes kot predokus nebes.
Vsi: Pater noster / Oče naš
XII. postaja
Jezus umre na križu
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,33-39
Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Ob deveti uri je Jezus zaklical z močnim glasom: »Eloi, Eloi, lema sabahtani?«, kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹ Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki mu je stal nasproti, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.«
Tema opoldne: godi se nekaj povsem nezaslišanega in nepredvidljivega na zemlji, kar pa pripada samo zemlji. Človek ubija Boga! Božji Sin je bil križan kot zločinec.
Jezus se obrne na Očeta in zakriči prve besede 22. psalma. To je krik trpljenja in obupa, je pa tudi krik popolnega »zaupanja v Božjo zmago« in »prepričanosti v slavo« (Benedikt XVI., Kateheza 14. 9. 2011).
Jezusov krik je krik vsakega križanega v zgodovini, vsakega zapuščenega in ponižanega, vsakega mučenca in preroka, vsakega obrekovanega in krivično obsojenega, vsakega izgnanca in zapornika. Je krik človeškega obupa, ki pa se izteče v zmago vere, ki preoblikuje smrt v večno življenje. »Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil« (Ps 22,23).
Jezus umre na križu. Je to smrt Boga? Ne, to je najvišje praznovanje pričevanja vere. 20. stoletje so označili kot stoletje mučencev. Primeri, kot sta Maksimilijan Kolbe in Edith Stein, razlivajo neizmerno luč. Toda še danes je Kristusovo telo križano po mnogih pokrajinah sveta. Mučenci 21. stoletja so resnični apostoli sodobnega sveta.
V veliki temi se prižge vera: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Kdor namreč umira tako, da obup smrti zasuka v upanje življenja, ne more biti samo človek.
Križani je popolna daritev.
Ničesar si ni pridržal, niti krajca obleke niti kaplje krvi niti Matere.
Vse je dal: »Consummatum est.«
Ko človek nima več ničesar, kar bi lahko dal, ker je že dal vse,
tedaj postane sposoben resničnega darovanja.
Slečen, gol, razjeden od ran, od žeje zapuščenosti, od zmerjanja:
nima več človeške podobe.
Dati vse, to je ljubezen.
Kjer se konča moje, se začne raj.
(Don Primo Mazzolari)
Vsi: Pater noster / Oče naš
XIII. postaja
Jezusa snamejo s križa
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Marku 15,42-43.46a
Ko se je že zvečerilo in ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, je Jožef iz Arimateje, ugleden član velikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In kupil je platno, Jezusa snel, zavil v platno in ga položil v grob.
Jožef iz Arimateje sprejme Jezusa, še preden je videl njegovo slavo. Sprejme ga kot poraženca. Kot zločinca. Kot zavrženega. Pilata prosi za truplo, da ga ne bi vrgli v skupno jamo. Jožef tvega svoj ugled in morda kakor Tobit tudi življenje (prim. Tob 1,15-20). Toda Jožefov pogum ni drznost junakov v bitki. Jožefov pogum je moč vere. Vere, ki postane sprejemanje, zastonjskost in ljubezen. Z eno besedo: prava ljubezen.
Tihota, preprostost in treznost, s katero se Jožef približa Jezusovemu truplu, je v nasprotju z nastopaštvom, plehkostjo in razkošnostjo pogrebov mogočnikov tega sveta. Jožefovo pričevanje pa spominja na vse tiste kristjane, ki še danes za pogreb tvegajo lastno življenje.
Kdo je lahko sprejel Jezusovo mrtvo telo, če ne ona, ki mu je dala življenje? Lahko si zamislimo občutja Marije, ki ga sprejema v naročje, nje, ki je verovala angelovim besedam in je vse ohranila v svojem srcu.
Medtem ko Marija objema negibnega sina, še enkrat ponavlja svoj »zgodi se«. To je drama in dokaz vere. Nič ustvarjenega ni tako trpelo kot Marija, mati, ki je vse nas ob vznožju križa rodila za vero.
Molitev svetá je ponavljala:
»Oče, aba, če je mogoče …«
Samo oljčna vejica se mu je zibala nad glavo
v tihem vetru …
A ti mu nisi odmaknil niti enega trna v kroni.
Prebodena je še misel,
ki ne more, ne more tam gôri,
da misel ne bi krvavela!
In niti iz ene roke mu nisi izpulil žeblja na lesu,
da bi si otrl kri iz oči
in bi mogel tam videti vsaj Mater,
sámo …
Celo mogočniki in mojstri divjanja in ljudstvo
so si ob pogledu nanj pokrivali obraz.
On pa je plaval v oblaku, v oblaku Božje prepustitve.
In potem, šele potem.
Ti in mi mu vračamo življenje.
(P. David Maria Turoldo)
Vsi: Pater noster / Oče naš
XIV. postaja
Jezusa položijo v grob
V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.
Iz Evangelija po Mateju 27,59-60
Jožef je [Jezusovo] telo vzel, ga zavil v čisto platno in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel.
Medtem ko Jožef zapira Jezusov grob, gre Jezus v podzemlje in na stežaj odpre vrata. To, kar zahodna Cerkev imenuje »spust v predpekel«, obhaja vzhodna Cerkev kot »anástasis«, to je »vstajenje«. Sestrinske Cerkve tako človeku posredujejo celotno resnico ene same skrivnosti: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli« (Ezk 37,12-14).
Tvoja Cerkev, Gospod, vsako jutro prepeva: »Po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetlí vse, ki sedijo v temi in smrtni senci« (Lk 1,78-79).
Človek, ki ga zaslepijo luči z barvo teme, ki ga pehajo sile zla, ta človek je zavalil velik kamen in te zaprl v grob. Mi pa vemo, da ti, ponižni Bog, v tišini, kamor te je poslala naša svoboda, bolj kot kadarkoli deluješ, da v človeku, ki ga ljubiš, ustvariš novo milost. Vstopi torej v naše grobove, razžári iskro svoje ljubezni v srcu vsakega človeka, v naročju vsake družine, na poti vsakega naroda.
O Kristus Jezus!
Vsi smo na poti proti svoji smrti in svojemu grobu.
Dovoli nam, da se v duhu zaustavimo pri tvojem grobu.
Naj moč življenja, ki se je izkazala v njem, presune naša srca.
Naj to življenje postane luč našega romanja na zemlji.
Amen.
(Sv. Janez Pavel II.)
Vsi: Pater noster / Oče naš
